Vrhunec cerkvenega leta predstavlja veliki teden, ki ga začenjamo na cvetno nedeljo, višek pa je velikonočno tridnevje: veliki četrtek, veliki petek, velika sobota in velikonočna nedelja.
Šesto nedeljo v postnem času, zadnjo pred veliko nočjo obhajamo kot cvetno nedeljo. S cvetno nedeljo se začne neposredna priprava na veliko noč, ki je največji krščanski praznik. Cvetna nedelja ali nedelja Gospodovega trpljenja je prvi dan velikega tedna.
Bogoslužje se začne z blagoslovom zelenja pred cerkvijo, ki ga v procesiji med petjem slavilnih pesmi odnesemo v cerkev. To nas spominja na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem in vzklike množice: »Hozana, blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu.« (Mt 21,9) Jezusa so ob vhodu v Jeruzalem pozdravljali z zelenjem, ki je v naših krajih povezano s tradicijo izdelovanja butar oziroma s pripravo oljčnih vejic. Oljka je odporno sredozemsko zimzeleno drevo, ki je simbol miru in sprave, zelenje pa predstavlja rodovitnost in življenje. Palmove veje, ki jih v zapisu izrecno omenja le evangelist Janez, so simbol zmagoslavja in kraljevanja, zato so Jezusa pozdravljali kot kralja, ki prihaja v Jeruzalem. Vzkliki hozana izražajo vero in pričakovanje Kristusa kot v kralja in Odrešenika.
Med mašo poteka slovesno branje ali petje pasijona, ki poroča o zaroti zoper Jezusa, o zadnji večerji z učenci, Jezusovem trpljenju v vrtu Getsemani, sodnem procesu, obsodbi na smrt, smrti na križu ter o pokopu v grob. Rdeča bogoslužna oblačila simbolizirajo trpljenje in pasijon. Celotno bogoslužje se tako že usmerja proti veliki noči Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja.
Vrhunec cerkvenega leta predstavlja veliki teden, ki ga začenjamo na cvetno nedeljo, višek pa je velikonočno tridnevje: veliki četrtek, veliki petek, velika sobota in velikonočna nedelja. Postavi se vprašanje, ali gre za tri ali štiri dni. V ozadju se to štetje naslanja na judovsko gledanje, po katerem se novi dan začne z večerom prejšnjega dne. Tako se nedelja začne že po sončnem zahodu v soboto zvečer. Tako se na veliki četrtek zvečer po bogoslužnem gledanju že začenja veliki petek in na koncu pridemo do treh dni velikonočnega tridnevja. Velika noč
Ker velika noč obsega v celoti skrivnost trpečega, umrlega in vstalega Gospoda, je potrebno celotno tridnevje razumeti kot središče obhajanja velike noči. Velika noč torej ni samo velikonočna nedelja in jutro, temveč vsi obredi velikonočnega tridnevja od spomina zadnje večerje na veliki četrtek zvečer do spomina prikazovanj vstalega Kristusa na velikonočno nedeljo zjutraj.
Krizmena maša, kjer škof skupaj z duhovniki blagoslovi krstno in bolniško olje ter posveti sveto krizmo, ki uporabljajo pri podeljevanju zakramentov, je letos zaradi izrednih razmer prestavljena na poznejši čas.
Veliki četrtek je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Na ta dan obhajamo spomin Jezusove zadnje večerje z apostoli, ki je ustanovitev zakramenta evharistije in tudi zapovedi ljubezni ter služenja drug drugemu.
Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj tudi sami obnavljajo dejanje posvetitve v njegov spomin. Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali mašo. Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo tudi za zakrament mašniškega posvečenja.
Kruh in vino pri maši simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh je pripravljen iz moke, ki se pridobiva iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa iz mnogih grozdnih jagod. Prve krščanske skupnosti so v teh prvinah videle znamenje edinosti Cerkve, saj je tudi Cerkev sestavljena iz številnih posameznikov, ki sobivajo v istem duhu. Dejanje lomljenja kruha pa je postalo razpoznavno znamenje po Jezusovem vstajenju, po čemer so ga učenci prepoznali.
Judje so pri pashalni večerji poleg vina in kruha uživali tudi velikonočno jagnje v spomin na brezmadežno jagnje, ki je v noči izhoda iz Egipta predstavljalo zaščito za judovske prvorojence. Jezus se pri zadnji večerji razodene kot novo in dokončno velikonočno jagnje, ki odjemlje grehe sveta.
Evharistija je zakrament Božje ljubezni do ljudi. Kristus je na veliki četrtek postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem, kakor beremo v Janezovem evangeliju (Jn 13, 1-20). Pri Judih je bilo umivanje nog znamenje gostoljubnosti in dobrodošlice gostu. Noge so gostom navadno umivali sužnji. Jezus je učence s tem dejanjem učil služenja in ponižnosti, zato so tudi škofje in duhovniki poklicani, da škofiji, župniji ali skupnosti, ki jim je zaupana, služijo v bratski ljubezni.
Po koncu maše duhovnik s spremstvom prenese posvečene hostije iz tabernaklja na posebno mesto, ki simbolizira ječo in Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani.
Nekvašen kruh so Judje uporabljali pri obredni velikonočni večerji, uporabljal pa ga je tudi Jezus pri zadnji večerji. Nekvašen kruh spominja na naglico, v kateri so Judje odhajali iz egiptovske sužnosti, hkrati pa pomeni nepokvarljivost, saj je tudi kristjan poklican k temu, da njegovo življenje postaja v Kristusu nepokvarljivo.
Veliki petek je dan Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Simbolika velikega petka predstavlja namero in razpoloženje, da se v odpovedi odpremo in postanemo bolj razpoložljivi za Božjo milost in spreobrnjenje srca. Ta dan je v Cerkvi zapovedan strogi post, ko se odpovemo mesnim jedem in se le enkrat do sitega najemo. Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ni maše. Ob 15. uri, ko se spominjamo Jezusove smrti na križu, običajno molimo križev pot.
Večerni obredi velikega petka imajo tri dele. V prvem je opravilo Božje besede, med katerim beremo pasijon ali poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija. V slovesnih prošnjah za vse potrebe molimo za ves svet, njegove voditelje, za drugače verujoče in neverujoče, za cerkvene potrebe kot tudi za odnose z judovsko skupnostjo. V drugem delu častimo križ v znamenje hvaležnosti in spoštovanja za Jezusovo življenjsko daritev. V tretjem delu sledi obhajilni obred s posvečenimi hostijami od velikega četrtka. Ob koncu obredov velikega petka se Najsvetejše v zakriti monštranci (mrtvaški prt) odnese na novo mesto v Cerkvi, ki predstavlja Božji grob.
Velika sobota je dan celodnevnega češčenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek. Čez dan se zvrstita blagoslov ognja in blagoslovi velikonočnih jedil. Zvečer pa se kristjani zberemo pri bogoslužju vseh bogoslužij v cerkvenem letu, to je pri velikonočni vigiliji.
Velikonočno praznovanje doseže vrhunec z obredi velikonočne vigilije (bdenja), ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. »To je noč,« slovesno ponavlja velikonočna hvalnica, ko v molitvi, premišljevanju Božje besede in ob petju pričakujemo Kristusov prehod iz smrti v življenje. Obrede velike sobote sestavljajo štirje deli: Na prvem mestu je slavje luči. Pred cerkvijo se blagoslovi novi ogenj in z njim prižge velikonočno svečo. Velikonočna sveča simbolizira vstalega Kristusa, ki je s svojo svetlobo pregnal temo in z vstajenjem premagal smrti. »Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine duha in srca.« Sledi bogato Besedno bogoslužje (na izbiro je osem odlomkov Božje besede), ko poslušamo poročila o glavnih postajah zgodovine odrešenja do Jezusa Kristusa. Zatem je na vrsti krstno in birmansko bogoslužje, ko podoživljamo zakrament svetega krsta. Prvi kristjani so samo pri velikonočni vigiliji prejemali zakrament krsta, birme in prvega obhajila in še danes je to trenutek krščevanja katehumenov. Na koncu sledi kot vir in višek obhajanje evharistije, prve velikonočne maše, v katero prinesemo svoje življenje.
Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje, zato je že od nekdaj veljal za posebej dragocenega. V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodevanja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svetost. Blagoslovljeni ogenj verniki čez dan raznesejo po domovih. Tako hiša, ki sprejme blagoslovljeni ogenj, sprejme luč, ki je Jezus Kristus.
Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega očiščevanja. Umivanje rok pred molitvijo in jedjo nima samo higienske vloge, ampak nakazuje tudi na notranje očiščenje in odpuščanje grehov. Voda telesu omogoča preživetje. Kakor ob prehodu Izraelcev po suhem sredi morja, tako se človek pri krstu potopi v vode krstnega studenca, ki ga očistijo vsega zla in vstane kot nov, prerojen človek v Kristusu. Blagoslovljena voda nas zato spominja na prvi zakrament krsta.
Blagoslov jedil je obred ljudske pobožnosti, da bi človek lažje začutil Božjo bližino in navzočnost v vsakdanjem življenju. Blagoslov poteka na veliko soboto, navadno pri samostojnem bogoslužnem opravilu, ali med čaščenjem pri Božjem grobu. Velikonočna jedila so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, ter mašne daritve.
V velikonočnih jedilih lahko prepoznamo posebno simboliko:
Kruh je znamenje Božje dobrote in človekovega dela. V naših krajih velja kruh za osnovno človeško hrano. Spominja nas na Kristusove besede o zrnu, ki mora v zemlji umreti, da lahko obrodi sad (Jn 12,24). To zrno je Kristus, ki je moral skozi trpljenje in smrt. Jezus je v puščavi kruh tudi čudežno pomnožil. Za kristjane pa ima kruh prav poseben pomen, saj se pri sveti maši spremeni v Kristusovo telo.
Meso (šunka) je podoba Jezusa Kristusa, pravega velikonočnega Jagnjeta, ki je bilo darovano za naše grehe. Spominja nas tudi na velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci uživali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti.
Pet rdečih pirhov simbolizira pet Jezusovih ran, hkrati pa so tudi podoba groba in simbol vstajenja. V jajcu se namreč skriva življenje, ki ob določenih pogojih zdrobi lupino in pride na dan. Lupina je podoba skal, ki so zapirale Kristusov grob, a jih je Kristus ob vstajenju odvalil.
Korenine hrena nas spominjajo na tri žeblje, s katerimi je bilo Jezusovo telo pribito na križ. Ko okušamo njegovo ostrino, se spominjamo Kristusovega trpljenja. Grenkoba nas spominja na Kristusovo žejo na križu, ki je bila predvsem žeja po človeški in Božji bližini. Hkrati nas grenka zelišča spominjajo na judovsko velikonočno večerjo, ko se spominjajo izhoda iz egiptovske sužnosti.
Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker se na ta dan spominjamo največjega čudeža in temelja naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Pod izrazom velika noč razumemo celotno obhajanje skrivnosti Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Zato veliko noč pravzaprav obhajamo tri dni – od velikega četrtka zvečer do vključno velikonočne nedelje – in ne le v nedeljo zjutraj. Velikonočna nedelja je le vrhunec in zunanje razodetje vstajenjskega veselja, ki se nato nadaljuje skozi 50-dnevni velikonočni čas do praznika binkošti.
Na začetku je bilo velikonočno izkustvo srečanja: razkropljenim in prestrašenim učencem velikega petka se prikaže Jezus kot živ. Prazen grob z vstajenjem postane kraj upanja; ni več kraj smrti, okrog katerega bi se zbirali, ampak kraj, na katerem se vse šele začenja. Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti. Velikonočni dogodek je zmagoslavje svobode, milosti in ljubezni.
Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost. Učenci so ga prepoznali po njegovih ranah, po lomljenju kruha in po njegovem ljubečem osebnem odnosu z njimi. Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je Božji dar. Po starodavni slovenski navadi po naših župnijah potekajo slovesne vstajenjske procesije z Najsvetejšim, s katerimi kristjani tudi danes razglasimo celotnemu svetu, da je Kristus vstal od mrtvih in še vedno živi med nami.
Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, Boga. Aleluja je star bogoslužni vzklik v čast in hvalo Jahveju, ki se pogosto nahaja na začetku in na koncu psalmov. Alelujo pojemo pred evangelijem, ki je veselo oznanilo.
Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja. Zato se beseda aleluja v bogoslužju večkrat ponavlja kot refren.
Staro ime za veliko noč je pasha, ki pomeni mimohod ali prehod iz smrti v življenje, lahko bi rekli iz sedanjega sveta v novo Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja. Pride ura, ko bo tudi v temine našega življenja posijalo neminljivo sonce in bomo peli večno alelujo.
Na velikonočni ponedeljek želimo kristjani utrditi našo vero v vstalega Jezusa tako, da veselo novico o vstajenju delimo s prijatelji in se skupaj z njimi veselimo. Kakor sta učenca na poti v mesto Emavs razpravljala o Kristusovem vstajenju in ga prepoznala po lomljenju kruha, tako smo kristjani povabljeni, da živimo veliko noč v vsakdanjem življenju s spominjanjem na zmago življenja. Tradicionalno so obiski in voščila na ta dan dobra priložnost za oseben stik in sporočilo upanja.
Povzeto in prilagojeno po: Katoliska-cerkev.si