|
STANISLAV ŠKUFCA st.hišni duhovnik pri Šolskih sestrah de Notre Dame
|
Spoštovani sobratje duhovniki, spoštovani sorodniki pokojnega gospoda Stanislava Škufca, sestre Angela, Francka, Tinca, brat Jože in drugi. Izrekam Vam iskreno sožalje. Spoštovane šolske sestre de Notre Dame. 40 let ste bile vsaj nekatere v duhovni oskrbi pokojnega gospoda. Spoštovani tudi vsi drugi zlasti višnjegorski farani, ki ste poznali pokojnega duhovnika in se udeležujete pogreba svojega rojaka.
Zbrali smo se k maši zadušnici in k pogrebu. Izteka se cerkveno leto. Tiho se je v 94. letu izteklo tudi zemeljsko življenje staroste novomeških škofijskih duhovnikov g. Stankota Škufca. Vrača se k Očetu v naš pravi dom. Za ta dom je živel, o njem govoril in se ga veselil.
Naj na kratko predstavim njegovo življenjsko in duhovniško pot. Rodil se je 1. maja 1925 kot četrti otrok v kraju Spodnje Brezovo v tukajšnji župniji v številni, kmečki, verni krščanski družini. V družini je bilo 14 otrok. Po maturi na ljubljanski državni gimnaziji je v najtežjem povojnem času leta 1945 vstopil v ljubljansko bogoslovje. Po 4. letniku je zaradi nagajanja Udbe moral za eno leto na študij v Džakovo na Hrvaškem. 18. februarja 1951 je bil po svetniškem škofu Vovku posvečen v duhovnika. Isto leto je umrl tudi njegov oče, tako da je mama potem sama skrbela za družino.
Duhovniška pot je gospoda Stankota vodila po mnogih župnijah. Začel jo je kot kaplan v Starem trgu pri Ložu, nato je bil kaplan ali duhovni pomočnik v Dobrepolju, v Velikih Laščah, Velikih Poljanah. Najdlje je bil župnijski upravitelj na Dobovcu. Nazadnje je bil še duhovni pomočnik v Mengšu in nato v Črnomlju, od koder je 13. novembra 1978 prišel na Struge kot hišni duhovnik in za sestre notredamke skrbel 49 let. Z njimi se je selil iz Strug v hišo na novomeškem Kapitlju, kjer je pridno pomagal s spovedovanjem, in od tam na Cankarjevo ulico v Novem mestu, kjer je letos na prvo novembrsko soboto kot velik častilec Marijinega brezmadežnega Srca okrepčan s svetimi zakramenti umrl za ta svet.
Bil je preprost duhovnik, ki je zelo veliko molil in bral. Sester ni hranil z visoko teologijo temveč predvsem s hagiografijo, s svetniškimi zgledi in njihovim duhovnim izkustvom. Dokaz, da je svetnike dobro poznal, so številne litanije v čast svetnikom, ki jih je napisal in večinoma znal na pamet. Če je le mogel, je tudi mašne obrazce izbiral v čast svetnikom, ki so dnevno godovali.
Pokojni g. Stanko pa je bil predvsem duhovnik, ponosen in srečen, da lahko mašuje in spoveduje. Duhovnik namreč dela nekaj, česar noben človek ne more storiti sam od sebe. Odvezuje grehe in z Božjo pomočjo spreminja naše življenje. Duhovnik izgovarja nad darovi kruha in vina besede Kristusove zahvale, ki so besede spremenjenja. Te besede napravljajo navzočega Kristusa samega, Vstalega, njegovo telo in kri, ter tako spreminjajo prvine sveta. To so besede, ki na stežaj odpirajo svet Bogu in ga združujejo z njim. Tako Bog uporablja ubogega človeka, da bi bil po njem navzoč med ljudmi in bi deloval v njihov blagor. To je drznost Boga, ki samega sebe izroča človeškim bitjem.
Pokojni g. Stanko je imel zelo rad tudi glasbo in lepo petje, kljub temu, da sam ni pel, je očividno imel posluh. Dokler je mogel, je hodil celo v opero, v zadnjih desetletjih pa je poslušal operno in drugo klasično glasbo doma.
Ves čas pa je veliko molil in bral knjige. Bog mu je dal visoko starost in ga ovenčal zlasti z biserno in diamantno krono duhovniškega jubileja. Naj odslej prosi za nove duhovne poklice, redovniške in duhovniške. Prepričan sem, da bo kmalu izprosil kakšen redovni poklic šolskih sester in tudi duhovniški poklic v naši škofiji.
Sestram, ki so mu hvaležne in požrtvovalno ves čas in tudi v onemoglosti stregle, se zahvaljujem za zgled nesebične službe.
Ob koncu mu zaželimo, naj se odpočije in čaka vstajenja v domači višnjegorski župniji v grobu staršev, ki jih je zelo spoštoval in ljubil in jim je bil hvaležen za zdravo krščansko vzgojo in vero, ki mu bo odprla tudi nebesa.
Amen.