S praznovanjem smo začeli zjutraj s sveto mašo, ki jo je daroval naš hišni duhovnik zlatomašnik g. Jože Razinger.
Povabil nas je, naj poživimo svoje češčenje Matere Božje in svoje zaupanje v njeno priprošnjo pri Bogu. Karmeličani so vse čase hranili duha vere in posebno pobožnost do Marije. Ta predanost Mariji, ki si jo živeli karmeličani, in jo živimo mi, ko sprejmemo škapulir, bo vedno moderna, je mašnik sklenil nagovor. Na harmoniju nas je spremljal Aljaž Zagorc.
Nadaljevali smo popoldne s slovesnimi večernicami in premišljevanjem ter molitvijo pred Najsvetejšim, s čimer nas je v tihoto Karmela in v bistvo molitve popeljal srebrnomašnik g. Janez Rihtaršič, župnik v Mirni Peči:
»Pravijo, da je molitev pogovor z Bogom. Kdo pa se danes še zna pogovarjati? Govoriti da, pogovarjati …? Za opis molitve mi več pomeni to: bivati z Bogom, gledati, poslušati, se čuditi, vpraševati. V tem prepoznavam Marijino držo, ki jo evangelij povzame: Ona »pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19).
Da bi molili, moramo najprej vstopiti v svojo notranjost in jo spoznati, nato pa se postaviti v navzočnost Boga, ki je v nas. V tej prisotnosti začnemo nežen pogovor brez velikih razmišljanj. Osredotočimo se bolj na to, Komu kaj povemo, ne toliko, kaj povemo.
V molitvi gre za srečanje oseb, ne interesov. Ta Drugi je pomemben, zato je v molitvi poudarek na gledanju Njega. Vsa pozornost naj bo usmerjena na Kristusa. Kristus je navzoč, dovolite mu, da vas pogleda! Molitev je potovanje, katerega namen je doseči Osebo, ne stanje (kot je to značilno za vzhodne tehnike).
Posnemati Marijino molitev pomeni moliti za in s Cerkvijo. Tu zadenemo na bistvo karmelskega poklica: častiti Jezusovo Mater v Cerkvi. To pomeni učiti se od nje biti skupnost, ki moli. V svoji osebni molitvi se pridružujem molitvi Cerkve, papeža, sester karmeličank, vseh, ki danes stopajo pred Gospoda; dodam jim svojo navzočnost.
Karmelska gora simbolično pomeni tišino. Gre za kraj, kjer lahko prepoznavam Božje delovanje. Karmelska gora ne pomeni izolacije, tudi ta samostan ni beg, odmaknjenost, ni izolacija. Marija se v molitvi ni izolirala od sveta. Tišina je drža poslušanja, to pa je lastnost učenca in samo v tem razpoloženju bomo lahko tudi mi odgovorili z Marijinim Fiat, Zgodi se! Odpovejmo se v molitvi velikim, številnim besedam in se postavimo v držo poslušanja. Sv. Terezija Velika je takole izrekla o Jezusu: »Zelo je nagnjen k temu, da nas razbremeni. Dovolj je, da razumemo, da smo z Njim. Ni si potrebno razbijati glave s tem, da bi mu veliko govorili.«
Kdor se hoče naučiti moliti, naj začne molit, zato se bomo zdaj usedli k Jezusovim nogam, ga gledali in mu dovolili, da tudi On gleda nas.«
S temi besedami nas je g. Rihtaršič uvedel v molitev pred Najsvetejšim Zakramentom, ko smo pustili Jezusu, da se nas sam dotakne, spregovori. Mnogo ljudi od vsepovsod je prišlo, da bi se srečali z Njim.
Program smo nadaljevali z molitvijo rožnega venca in s slovesno sveto mašo ob 18. uri. Slovesnost je vodil naš g. župnik ob somaševanju štirih duhovnikov. Na harmoniju je petje spremljala Metka Pušenjak. Obenem je ves čas potekalo spovedovanje. Mnogi so se tudi ob tej priložnosti pridružili karmelski bratovščini s tem, da so si nadeli Marijino obleko – sveti škapulir.
Po sv. maši so se ljudje še dolgo zadržali v prijetnem druženju in okrepčilu na dvorišču pred samostanom in v samostanski govorilnici. Tu so svoje vtise podelili tudi z nami. Me pa z njimi. Čudovito je izkusiti takšno moč občestva ob naši skupni Materi, ki nam je dala Kruh Življenja, ki je najmočnejša vez naše edinosti.
Bogu in Mariji hvala, naj bo vse v njuno slavo! Ob takšnih slovesnostih tudi me še bolj živo začutimo in doživimo, kako smo v molitvi in v Božji ljubezni ljudje res trdno povezani med seboj.
sestre karmeličanke v Mirni Peči
