Praznovanje godu blaženega mučenca Alojzija Grozdeta na Zaplazu

Z vodilom iz Grozdetove pesmi: »O, jaz vem: Težak je križ«. Evharistiji s številnimi duhovniki, postulatorjem msgr. mag. Igorjem Luzarjem, ki je nagovoril številno zbrane častilce in romarje na začetku, rektorjem svetišča Markom Japljem, upokojenim škofom msgr. Andrejem Glavanom in škofom msgr. dr. Andrejem Sajetom ob oltarju je predsedoval upokojeni beograjski nadškof msgr. Stanislav Hočevar.

Jože Potrpin – Slovenija (©Radio Vatikan)

 

Prisluhni sveti maši na Zaplazu med praznovanjem godu blaženega mučenca Alojzija Grozdeta

 

Prisluhni pridigi pri maši na Zaplazu med praznovanjem godu blaženega mučenca Alojzija Grozdeta

 

Nadškof Hočevar je bil tudi prvi Grozdetov postulator, to je v škofijski fazi do leta 1999, ko je bil imenovan za beograjskega nadškofa, postopek pa so lahko sprejeli v rimsko in peljali vse do beatifikacije. Bogoslužje, ki so se ga udeležili številni Grozdetovi častilci in romarji, je spremljalo mogočno petje župnijskega pevskega zbora župnije Šentvid pri Stični pod vodstvom organista Robija Markoviča. Slavje so sklenili s petimi Grozdetovimi litanijami in molitvijo za njegovo kanonizacijo pred Grozdetovimi relikvijami v njegovi kapeli. Molitveno uro pred mašo pa je tam vodil duhovnik Jakob Piletič. Istega dne je bil tudi že deveti pohod po poti blaženega Alojzija Grozdeta od Tržišča do Studenca, ki ga organizira Kulturno turistično društvo Primož.

 

»Ko bi, Ljubezen moja,

doumeti v neskončni Tvoji mogel Te lepoti,

tedaj bi se pač odpovedal zmoti

in le o Tebi hotel zmeraj peti«.

Preljubljeni vsi domačini Božji,

predragi vsi vi sodržavljani svetih -

in kaj nam je lepše, kakor – po blaženem Alojziju Grozdetu – le o »Tebi, Presveta Trojica, zmeraj peti? Prepevati in poveličevati brezkončne oceane modrosti in ljubezni Presvete Trojice, to je razumnemu bitju vendarle najbolj primerno, najbolj naravno in zato tudi zveličavno!

Spoštovano praznujoče občestvo Cerkve! Bratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi; cenjeni bratje in sestre v posebnem Bogu posvečenem življenju; predragi bratje in sestre verniki in med vami vsemi posebej vi mladi bratje in sestre!

Upam, da snemo mi vsi glasno izrekati zahvalo vsemogočnemu Gospodarju, da smo smeli lani obhajati stoletnico Grozdetovega rojstva in 80-letnico njegovega vedrega mučeništva – ta enkratni in neponovljivi dar naši Cerkvi in našemu narodu, in sicer s samimi strunami njegovega srca in njegovega duha: »V meni gori ... Luč je, ki sem šel za njo.«

»V meni gori,« poje naš mučenec in nadaljuje: »naj razžari se kot kres vrh gora, da bo vsa srca zajelo« ...

Da, bratje in sestre, ljubezni je lastno, da misli vedno na vse; da misli vedno celostno in celovito; vseobsežno in vse življenje prežemajoče; da privošči prav vsemu in vsakomur moč, rast, pravičnost, upanje in zaupanje; da – prav »blaženo« upanje; tako kakor to Cerkev naprej okuša.

Nadvse je torej previdnostno, da ta že nadstoletni dar navzočnosti Alojzija Grozdeta med nami obhajamo prav na slovesni praznik Presvete Trojice. In prepričan sem, nadalje, da se moramo prav vsi prebivalci pod Triglavom iskreno povprašati: Kaj smo storili s tem velikim darom? Predvsem pa: kako smo ga sprejeli? Ali smo doslej dovolj odkrivali v blaženem Alojziju Grozdetu nebeški obnavljajoči binkoštni vihar? Smo zares omogočali, da se je tudi po njem naše ozračje izčistilo? Ali se je naše življenjsko vdihovanje in izdihovanje družbene stvarnosti olajšalo? Smo po tem stoletnem plamenenju njegovega srca tudi mi bolj enega srca in duha ...?

Bratje in sestre, prosim vas danes za razumevanje: kajti jaz o blaženem Alojziju Grozdetu ne morem drugače govoriti kakor o svojem najboljšem sosedu. Njegova svetniška pojava me je naravnost duhovno »ranila«, četudi se seveda nisva mogla na zemlji nikdar srečati. Sveta bolečina mi še kljuje srce, ko pomislim, da mi je v osmem razredu osnovne šole njegova teta Ivanka -ki je Lojzetu poiskala preroško pot – z vso evangeljsko preprostostjo stregla – a jaz ne tedaj, ne kot malosemeniščnik, nisem smel vedeti ničesar ne o njej in ne o Lojzetu. Kako me ne bi še vedno bolelo, da je morala v mojem narodu in cerkvenem občestvu toliko časa vladati ta smrtna tišina ... Mar nas ne boli vse skupaj spoznanje, da je bilo iz našega naroda nasilno odstranjenih toliko najboljših bratov in sester. Če je gospod Jezus kar večkrat zadrhtel ob mrtvem Lazarju, kdaj bomo mi vsi kot en narod skupaj objokali svoje najbolj drage? Pravzaprav pa še bolj boli, da želi moje ljudstvo ubijati tudi njihov glas, njihovo preroško spoznanje, njihovo tako hrepeneče podarjanje za rast svojega ljudstva. Kakšen čudež! Mladi Lojze, tako nesprejet že ob rojstvu, potisnjen v hlev v najbolj lepem trenutku družinskega življenja, kot je poroka; posmehovan v začetku gimnazijskega šolanja od razvajenih meščanov – on pa se tako notranje svobodno razrašča v najbolj samoniklo libanonsko cedro zdrave duševnosti in duhovnosti! Da – kot sam pravi v svoji poeziji: »Nič nimam – vendar vse imam!«

In zares, ko mora dobro premisliti, kaj bo dal na sebe, v svojo notranjost tako pogumno srka potoke modrosti in znanja: od grščine in matematike; od esperanta do stenografije; vzljubi glasbo in šport; ne beži pred urednikovanjem in poglabljanjem v filozofijo in družbeni nauk Cerkve. Kako nas naravnost preseneča njegova izjemna solidarnost do mladih sovrstnikov na avstrijskem Koroškem zaradi težkega jarma nacizma kakor tudi jarma fašizma, ki ga morajo prenašati njegovi vrstniki na Goriškem in Primorskem. V tej izjemni družbeni in kulturni vzajemnosti nam je resnični navdih tudi v pokoncilskem času. Nadalje, njegovo srce in oko ne prezre nobene lepote v ustvarjenem svetu, a še močneje strmi nad večno lepoto in svetostjo Neskončnega. V tej pravi mistiki življenja odkriva, da more biti njegovo edino »orožje« zastonjska Božja ljubezen in njegov edini smisel življenja – čisto zastonjsko služenje Bogu, Cerkvi, narodu. In kolikor bolj siloviti viharji so začeli besneti v tistih prelomnih časih, toliko bolj zaupno izpoveduje:

»Divjaj, življenje, jaz se ne podam,

ne klone mi pred tabo moč duha,

za temelj – samega Boga imam.«

Bratje in sestre, tudi danes divja življenje okrog nas. In medtem ko vsi, s katerimi se srečujem, govorijo, da se evropska civilizacija vse bolj sesuva in tolikeri, ki vodijo podjetja in ustanove, tarnajo, da preprosto ni mogoče najti delavcev, se mi kot narod želimo bahati na evropski ravni, kako pospešujemo splav, konopljo in evtanazijo.

Kaj nam sveti Troedini Bog sporoča po svojem izvoljencu blaženem Alojziju Grozdetu? Brez dvoma, kakor nekoč Mojzes svojemu ljudstvu, ko ga je izpeljal iz egiptovske sužnosti: izberite življenje! Ta brezkončna skrivnost življenja – Presveta Trojica – nam danes govori: »Jaz sem življenje ljubeči Gospod … Zakaj zavračate mene, studenec žive vode, in rajši s svojimi prsti brskate po izsušenem pesku svojega srca ...!«

Bratje in sestre. Zbrani smo na tako pomenljivem razgledniku Zaplaza. Tukaj so sv. relikvije našega pričevalca. Predvsem pa smo tu pod mogočnim plaščem vnebovzete Device Marije. K njej tudi mi dvignimo poetično prošnjo našega mučenca:

»Daj mi, Mati, lilijo mi zdaj v levico,

kako je lep ta tvoje grede cvet -

ponesem čistega ga zdaj med svet;

zato mi, Mati, daj še meč v desnico,

da branil bom cvetico belo z njim,

da je v svetu vrvenja ne zgubim.«

Blaženi Alojzij Groze, pomagaj nam, da bomo v duhovnem boju ohranili čut za lepoto duha in srca. Amen