Osrednje praznovanje praznika Marijinega Vnebovzetja za novomeško škofijo smo tudi letos tradicionalno začeli na predvečer praznika s procesijo in vigilijo pri škofijskem romarskem središču na Zaplazu. Procesija z Marijinim milostnim kipom in svečkami od župnijske cerkve na Čatežu do Zaplaza ob spremljavi molitve rožnega venca in Marijinih pesmi vsako leto privabi veliko množico vernikov. Tudi letos je prišlo okrog 2300 romarjev. Mnoge skupine so prišle peš kot na primer mladi trebanjske župnije in večja skupina iz župnije Radeče pri Zidanem mostu. Letošnje praznovanje na predvečer je bilo posebej v znamenju 100-letnice fatimskih Marijinih prikazovanj za našo škofijo. Po procesiji je sledilo še somaševanje na prostoru pred cerkvijo na Zaplazu. Somaševanje je vodil škof Andrej Glavan ob njem pa je somaševalo 19 duhovnikov.
Na sam praznik Marijinega vnebovzetja, 15. 8., pa je bila na Zaplazu prva maša že ob 8.00. Osrednje slovesno somaševanje ob 10.00 je spet vodil novomeški škof Andrej Glavan. Tudi na praznik je bila maša na prostoru pred cerkvijo, saj se je ponovno zbralo več kot 2000 romarjev od vsepovsod. Med mašo smo že 25. leto obnovili izročitev slovenskega naroda Mariji, ki so jo slovenski škofje prvič izrekli leta 1992, eno leto po osamosvojitvi naše države Slovenije.
Nagovor škofa Glavana pri sv. maši na praznik Marijinega Vnebovzetja
Dragi romarji, duhovniki, bogoslovci in vsi, ki ste prišli na Zaplaz, da bomo obnovili svojo izročitev Mariji in celotne naše škofije, kot to delamo že od osamosvojitve Slovenije. Sredi poletja – obsijanem z vročim soncem, nas Cerkev vabi k praznovanju največjega Marijinega praznika, njenega vnebovzetja, njenega prehoda s tega sveta v nebeško slavo, kjer nas poveličana s telesom in dušo spremlja in je z Bogom ter v Bogu kraljica nebes in zemlje.
Nekdo bi lahko pomislil, da je zaradi tega od nas oddaljena. A prav zato, ker je z Bogom in v Bogu, je blizu vsakemu od nas. Ko je živela na zemlji, je bila lahko blizu samo nekaterim osebam. Sedaj, ko je v Bogu, ki nam je blizu, ki je pravzaprav v notranjosti vsakega izmed nas, je Marija udeležena v tej Božji bližini. Ker je v Bogu, pozna naša srca, lahko sliši naše molitve, pozna naše stiske in nam s svojo materinsko dobroto pomaga. Na križu nam je bila dana za mater. Na mamo pa se navadno otroci obračajo, jo kličejo zlasti, kadar jim je hudo, mnogokrat je njeno ime na ustih celo v smrtnem boju. Zato je Cerkev v svojih koncilskih dokumentih zapisala: »Ko je brezmadežna Devica … dovršila tek zemeljskega življenja, je bila končno s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo in Gospod jo je povišal za Kraljico vesoljstva … da tui na zemlji potujočemu božjemu ljudstvu sveti kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan.« (prim. LG 59, 68). Na tem svetu smo le romarji. Naša prava domovina je nebesih.
Razmišljajmo, dragi bratje in sestre, o srečanju dveh žena iz današnjega evangelija. Elizabeta, ki je doživela, da je že v poznih letih bila deležna milosti nosečnosti in pozneje materinstva, je razsvetljena po Svetem Duhu izrekla velike besede: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa.« Že te besede so Marijo povišale do nebeških višin. Teta Elizabeta je po razsvetljenju spoznala, da je Marija, njena sorodnica, največja od vseh žena, da je Mati Odrešenika. Tako je še pred Jezusovim rojstvom napovedala Marijino vzvišenost. Spomnimo se, da jo je malo prej Gabrijel, božji poslanec, počastil, zdaj pa se ji tako rekoč pokloni vsa zemlja. Izrečena je bila neke vrste prerokba, da njena duša in telo ne bosta deležna zemeljskega groba. Lahko razumemo, da je Marija že tedaj bila na neki način proglašena za kraljico nebes in zemlje.
Tudi mi smo se prišli poklonit naši kraljici v nebesa vzeti. Vsak je prišel s svojimi strahovi, upanji, veseljem in žalostmi. Prišli smo, da ji zaupamo svoje probleme, prišli z ranami na duši in telesu, z mislijo na naše bližnje, otroke, vnuke, prijatelje, znance. Spremlja pa nas tudi misel na zaskrbljujoče dogodke v naši domovini in v svetu. Verujemo, da ona s svojo priprošnjo lahko spreminja tok življenja.
Tako kot je teta Elizabeta v srečanju doživela neke vrste oporo, pomiritev, ob Odrešenikovi Materi, je Marija z novim življenjem pod srcem v najobčutljivejšem času našla zatočišče in gotovost pri Elizabeti. Lahko bi videli v tem prihodu Marije za tri mesece k teti Elizabeti kot neke vrste puščavo, v katero se zateče apokaliptična žena, o kateri smo brali v 1. berilu. Elizabetin dom, ki je bil do nedavnega puščava brez otrok, a iz katerega je kmalu izšel Janez Krstnik, ki ga poznamo kot glas v puščavi, ta dom je postal oaza, v kateri je Jezus pod Marijinim srcem preživel prve mesece zemeljskega bivanja.
Tudi mi smo, dragi bratje in sestre, prišli danes, da tu v svetišču, ki je bilo pred 100 leti zgrajeno z žulji in odrekanji vernega dolenjskega ljudstva, obnovimo vse to, kar se je v našem življenju morda posušilo, da z milostmi osvežimo in zalijemo, kar je onemoglo, da napolnimo vrče svojega življenja z obnovljeno vero in zaupanjem v pomoč in priprošnjo naše matere Marije. Marija nas uči tako kot nekoč v Kani Galilejski, naj gradimo svoje življenje na Bogu. Karkoli vam poreče, karkoli vas uči Jezus po Cerkvi, sprejmite kot pot, resnico in življenje. Časi so težki. Papež Frančišek, ki spremlja dogajanja po svetu, pojav begunstva, terorizma, vedno večje socialne razlike, pravi, da že poteka 3. svetovna vojna. Skrbi ga upad volje do življenja mnogih evropskih narodov, prav tako usihanje vere, sovraštvo do Cerkve, nespoštovanje človekovih pravic, zlasti pravice do življenja vsakega spočetega, a še ne rojenega bitja. Skrbi ga odnos do najbolj nemočnih, do nerojenih in na drugi strani do starejših, katerih je zlasti v Evropi vedno več in jih nekateri gledajo kot nekoristne in odvečne, ki zvišujejo stroške za oskrbo in jim strežejo po življenju tudi s samovoljnimi posegi evtanazije. S tem usodno segajo po drevesu življenja, ki ga je Bog, Gospodar življenja in smrti, prihranil svoji oblasti.
Dragi bratje in sestre!
Prosimo danes pred Božjim in Marijinim tronom tudi za nove duhovne poklice, duhovniške in redovniške. S tem pa tudi za mladino, da bi odkrila, da je Bog edina trdna skala za lepo in srečno življenje, da bi iskali smisel življenja v darovanju za druge, ne le v lahkotnem življenju in zemeljski slavi. In še za nekaj prosimo, za spravo, za bolj mirno in spoštljivo življenje v naši sicer lepi domovini, a tako usodno zaznamovani s spori, sovraštvom, ki hromi sodelovanje za skupno dobro. Kraljico miru pa prosimo, da bi v sebi in okrog nas premagovali splošno neprijaznost in zaslepljenost in bili sposobni graditi civilizacijo ljubezni.
Kot sem v uvodu dejal, danes obnavljamo izročitev – posvetitev slovenskega naroda naši Kraljici in Materi. Z njo izražamo po Marijinem zgledu svojo pripravljenost, da sprejmemo evangelij za vodilo svojega osebnega in skupnega občestvenega življenja, da bi postali sol in luč slovenske zemlje. Če hočemo, da bo svet postal boljši, bolj pošten, bolj solidaren, manj krivičen, moramo postati mi boljši in ravnati bolj pravično, pošteno in solidarno. Med nami bo več ljubezni, če se vsak izmed nas bolj potrudi za resnično ljubezen do bližnjega.
Mariji bomo izročili najprej naše družine, zibelke življenja, varuhinje vere, krščanskih vrednot in naše pristne slovenske istovetnosti. Ves svet ugotavlja, da so družinske in zakonske vrednote danes ogrožene. Vsi poznamo razbite družine, mnoge so na tem, da se razderejo. Molimo zanje in zlasti za otroke, ki najbolj trpijo.
Mariji bomo izročili našo mladino, da bi se oklenila Boga kot edinega najtrdnejšega temelja za življenje in božje postave kot najzanesljivejšega kažipota. Izročili pa bomo tudi našo domovino, da bi bila vsem ne glede na prepričanje prijazen dom. Da bi vsi, ki so pripravljeni delati, našli delo, zaposlitev in s tem kruh in gotovost zase in za svoje družine.
Ob koncu recimo nebeški materi: »Mi svoja srca ti damo, zaupno tebi kličemo, Marija varuj nas.«
