29. avgusta 2012 je na Raki potekala redna letna rekolekcija duhovnikov kot priprava na novo pastoralno in katehetsko leto. Zbralo se je okoli 60, se pravi večina duhovnikov novomeške škofije. Srečanje so začeli v župnijski cerkvi, kjer so prisluhnili meditaciji škofa Glavana in v molitvi izročili prihajajoče leto v roke Gospoda Jezusa v Najsvetejšem zakramentu.
Po dopoldanskem duhovnem delu je sledilo kosilo in sproščeno druženje v Leničevem domu v Krakovskem gozdu.
Iz razmišljanja g. škofa Andreja Glavana:
Škof Glavan se je v razmišljanju dotaknil aktualnih tem, ki burijo duhove okoli Cerkve na Slovenskem. V veliki zmešnjavi podatkov in namigovanj, je edini resnični odgovor, odgovor vere. »Vaš nasprotnik hudič hodi okrog in išče koga bi požrl … Ustavite se mu trdni v veri,« in Jezusove besede: »Ne sodite, da ne boste sojeni.« V teh razmerah je za nas še toliko bolj previdnostna odločitev papeža Benedikta XVI., da razglasi leto vere, ob 50. obletnici začetka zadnjega koncila in ob 20. obletnici izida Katekizma Katoliške Cerkve. Koncil je hotel odpreti okna Cerkve, da bi Sveti Duh mogel prežeti svet. A dejansko je na mnogih predelih sveta v Cerkev vstopil duh sveta, duh potrošništva, laksizma in uživaštva, kar se kaže v vseh aktualnih krizah, tudi moralni, v svetu in znotraj Cerkve.
Namen leta vere je torej pristna prenova vere, sicer bodo vse druge reforme neučinkovite. Potrebno je na ponovno odkriti jedro vere, ki je v osebnem srečanju s Kristusom. Pri odkrivanj celovitosti vere so nam gotovo lahko v veliko pomoč bogastvo in zakladi dokumentov 2. Vatikanskega koncila ter Katekizma. G. škof je nato opozoril na Dogmatično konstitucijo o Cerkvi, ki pravi: »Medtem ko je bil Kristus ˝svet, nedolžen, neomadeževan˝ (Hebr 4, 26) in ni poznal greha (prim. 2 Kor 5, 21), temveč je prišel le v spravo za grehe ljudstva (prim. Heb 2, 17), pa ima Cerkev v svoji sredi grešnike, je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem. Cerkev ˝nadaljuje svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga˝ in oznanjuje Gospodov križ in njegovo smrt, dokler Gospod ne pride (prim. 1 Kor 11, 26). Krepi pa se v moči vstalega Gospoda, tako da s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmaguje nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami, in da na svetu, čeprav v sencah, vendar zvesto razodeva njegovo skrivnost, dokler se ne bo na koncu razodela v polni luči.« (C 8) Potrebno je torej spreobrnjenje h Gospodu, edinemu Odrešeniku sveta in k pravemu odnosu do Cerkve, ki ni le papež, niti škofje ali duhovniki, temveč jo tvorimo vsi krščeni. Kakor so barvni vitraži od zunaj videti sivi in zamazani, od znotraj pa svetijo v dnevni svetlobi, tako je tudi z vernikom, ki mora Cerkev presojati od znotraj. Seveda obstajajo tudi napake, a hudobni duh – oče laži – izkorišča slabosti in jih potencira. Vemo pa tudi, da je Bog izbral ravno človeško revščino in krhkost, da je razodel svojo slavo. Ne smemo lahkomiselno kazati s prstom na »madeže in gube« Cerkve ali drug drugega. Člani neke družine v preizkušnji gotovo molijo za ranjene in slabotne člane. Jezus pravi: »Ne bojte se! Jaz sem svet premagal, nesel vaše grehe na križ in peklenska vrata naj se še tako zaganjajo v Cerkev, je ne bodo premagala.« Nobena skupnost, tudi Cerkev, ni šibka zaradi težkih problemov, temveč težki problemi nastajajo, kadar je skupnost šibka.