V soboto, 31. avgusta 2013, je potekalo letošnje škofijsko romanje bolnikov, invalidov in starejših na Zaplaz. Letošnje geslo romanja se je glasilo: »Tvoja vera te je rešila!« in je bilo vzeto iz Matejevega evangelija na mestu, kjer Jezus ozdravi ženi, ki je 12 let krvavela.
Ob 10. uri je bila molitev rožnega venca, ob 10.30 pa je somaševanje duhovnikov vodil novomeški škof Andrej Glavan. Med sveto mašo so romarji lahko prejeli zakrament bolniškega maziljenja.
Nagovor škofa Glavana pri maši:
Uvod:
Dragi duhovniki, bolniki, invalidi, starejši in vsi, ki bolnike spremljate, posebej še iz Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov in iz skupine Društva invalidov Dolenjske in Bele krajine. Pozdravljeni pri Mariji na Zaplazu, v svetišču, kjer čakajo poveličanja in vstajenja tudi telesni – zemeljski ostanki blaženega mučenca Alojzija Grozdeta.
Tu se bomo Mariji v letu vere priporočili za močnejšo, bolj trdno vero, s katero bomo lažje nosili težo življenja, križ bolezni, invalidnosti, ostarelosti, nerazumevanja, osamljenosti ali celo zapuščenosti, a se tudi bolj veselili in zavedali lepot življenja.
Priznajmo in obžalujmo najprej svoje grehe. Imate tudi priložnost za sv. spoved, še zlasti če imate namen prejeti zakrament bolniškega maziljenja, ki ga moramo redno prejeti v posvečujoči milosti.
Homilija:
Dragi bratje in sestre!
Poromali smo k Mariji, naši materi, tolažnici žalostnih, zdravju bolnikov. K njej, ki jo kličemo tudi devica verna, saj jo je tako pozdravila Elizabeta, ko jo je Marija po angelovem oznanjenju obiskala: »Blagor ji, ki je verovala.« (Lk 1,45).
Marija je ikona, zgled, kako je vse, kar je slišala, videla, v veri sprejela in ohranila v svojem srcu, tako da je beseda mogla obroditi obilen sad v njenem življenju.
Tudi v nas rojeva božja beseda v moči vere veselje, ki je najjasnejše znamenje veličine vere.
V evangelijih srečamo pretresljive zglede, kako živo, trdno vero so nekateri pokazali, bodisi bolniki ali pa njihovi najbližji. Jezus je močno živo vero vedno pohvalil in velikokrat nagradil celo s čudežem.
Današnje srečanje poteka pod geslom: »Tvoja vera te je rešila.« (Mt 9,22) Jezus je te besede izrekel krvotočni ženi. Dolgih 12 let je iskala ozdravljenje pri različnih zdravnikih, a ko se je v veri prerinila skozi množico in se od zadaj dotaknila roba Jezusovega ogrinjala, je bila ozdravljena. Če ne bi imela močne vere, ki jo je gnala k Jezusu v upanju, da se bo z dotikom njegove obleke zgodilo nekaj čudovitega, ne bi nikoli ozdravela. In resnično je ozdravela samo po svoji veliki veri.
Drugi pretresljivi primer je prav tako opisal evangelist Matej. Jezus je bil presenečen nad neomajno vero stotnika, ki niti ni bil Jud, a je prišel Jezusa prosit za svojega umirajočega služabnika. Jezus mu je obljubil, da bo prišel in ga ozdravil. A stotnik, ki je vedel, da Jezus zaradi Judov pravzaprav ne sme k poganom na dom, je rekel: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reči samo besedo in moj služabnik bo ozdravljen.« Te besede mi še danes ponavljamo pri vsaki sveti maši, izražamo svojo nevrednost za Jezusov obisk v sv. obhajilu.
Ko je Jezus slišal te stotnikove besede, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam: pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere!« (prim. Mt 8,8-10) Ali ni to pretresljivo … pri nobenem vernem Judu. Jezus je nato rekel stotniku: »Pojdi in kakor si veroval naj se ti zgodi!« In služabnik je ozdravel še tisto uro.
Kot tukaj vidimo, ozdravljenje ni najbolj pomembno, ampak največ šteje vera človeka, ki se obrne na Jezusa po pomoč. Gospod želi s čudeži okrepiti našo vero.
Večkrat bi morali prositi Gospoda tako kot apostoli, ki so doživljali čudeže, ki so bili sadovi vere: »Pomnoži nam vero.« (Lk 17,5) Tako moramo tudi mi pogosto prositi. Saj imamo vero … pa vendar nam je v odločilnih trenutkih primanjkuje. Vedeti moramo, da je vera dar Svetega Duha, ki ga prejemamo ne po svojem zasluženju, ampak le po njegovi milosti.
V vsakdanjem življenju pa doživljamo in vidimo, da mnogi iščejo zdravje in odrešenje povsod drugod, v polaganju kart, branju horoskopov, v zatekanju k tujim bogovom, k bioenergetikom, programiranim poldragim kamnom, v reikiju in jogi ter v vseh mogočih praksah, le k Bogu se ne zatečejo, potem pa imajo mnogokrat še večje težave.
Kristjani, ki smo od krsta dalje božja lastnina, se moramo zatekati k Bogu, k Marijini priprošnji, da ona kot dobra Mati posreduje, če je to dobro, za nas. Potrebna pa nam je tudi vera, da zdravje in življenje nista absolutni dobrini, zaradi katerih bi pozabili na dobrine, ki so večje. Prav je, da se borimo proti bolezni, da uporabljamo tudi dosežke medicinske znanosti, nad katerimi strmimo in se zanje Bogu zahvaljujemo. Prav je tudi, da drug drugemu pomagamo. Vedno pa bi morali imeti pred očmi to, na kar nas je spomnil Benedikt XVI. v svoji okrožnici Rešeni v upanju, namreč da »človeka ne odrešuje znanost. Človek je odrešen po ljubezni.« Ne živimo zato, da bi bili zdravi ali bolni. Živimo zato, da izpolnimo poslanstvo, ki nam ga je Bog zaupal na tem svetu in da ga izpolnimo s čim večjo ljubeznijo, upanjem in vero, kar Bog dopusti in naredi, vse prav naredi.
Pride pa čas, ko v to poslanstvo vstopijo tudi bolezen, nesreča. Naše telo, čeprav razpeto, oslabljeno od starosti, bolezni morda celo razrezano v brezštevilnih operacijah, ko se znajde v mukah kemoterapije, ostaja božji tempelj, v katerem ima vsak zdihljaj vere, upanja in ljubezni k Očetu v nebesih, neskončno vrednost.
Res je. Trpljenje je in ostaja skrivnost. Za bolnika in zdravnika. Za papeža in za klošarja. Za vernega in nevernega. Toda v Kristusu, trpečem Božjem služabniku, je vsakemu človeku zasijala luč, ki razsvetli in osmisli trpljenje. Če se je Jezusovo trpljenje in smrt dopolnila v vstajenju, v večni slavi brez konca, se bo tudi naše, če ga bomo izročili v Očetove roke z otroškim zaupanjem.
Marija, mati, ki je pod križem izgubila najdražje, svojega sina, da je nas lahko sprejela za svoje otroke, pa naj nas uči, utrdi vero, da se prav v uri trpljenja ne smemo ločiti od njenega Sina, ampak stisniti pod njegov križ, kot je to storila ona. Zato pa je skupaj z njim doživela tudi srečo in veselje vstajenja.
Amen.