V soboto, 25. avgusta 2012, je na Zaplazu potekalo škofijsko srečanje bolnikov, invalidov in starejših ter njihovih spremljevalcev, ki so se v svojih stiskah priporočili in zahvalili Mateir Božji in blaženemu Alojziju Grozdetu. Ob 10:30 je slovesno somaševanje vodil novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Med mašo sta se delila tudi zakramenta sv. spovedi in bolniškega maziljenja.
Kljub vročini se je v tem lepem dnevu nabrala velika množica vernikov, celo več kot lansko leto. Skavti so pomagali romarjem in delili vodo. Po maši je bila za vse pripravljena skromna pogostite s pecivom, nekatera društva in skupine romarjev pa so si pripravili še posebno pogostitev.
Dragi duhovniki, romarji, bolniki, invalidi, starejši in spremljevalci. Še bolj prisrčno vas pozdravljam v tem vročem dopoldnevu, saj je romanje združeno z večjo odpovedjo in žrtvijo. Naj vas zaplaška Marija zaradi te žrtve obdari in obogati še s posebnimi milostmi in darovi telesnega in duhovnega zdravja.
1. Trpljenje, bodisi telesno ali duhovno, je tesno povezano z našim zemeljskim življenjem, ker je po izvirnem grehu naša človeška narava ranjena in zaznamovana z različnimi omejenostmi in ranami. Pa tudi na celotno naravo je prišla krivda greha, zato ni cvetoči vrt, ampak kljub napornem delu včasih rodi pičle sadove ali celo le trnje in osat.
Nihče ni brez trpljenja. Prej ali slej zadene vsakega, vernega in nevernega. Vendar verni gledamo nanj z očmi vere, med tem ko neverujoči ostaja s trpljenjem sam. Za vse pa vendarle ostaja trpljenje zaradi bolezni, invalidnosti ali starosti, zlasti trpljenje nedolžnih, velika, včasih kar nerazumljiva skrivnost.
Prosímo, ko začenjamo leto vere, za milost, da nam Bog na priprošnjo Nje, ki jo je Elizabeta blagrovala zaradi vere utrdi vero v smisel trpljenja.
2. Proti bolezni in trpljenju vseh vrst se moramo boriti. Tako je delal Jezus v svojem zemeljskem življenju. Jezus je ozdravljal, tolažil, vlival upanje. Na priprošnjo svoje matere Marije, srednice, ozdravlja še danes. Jezusovo sočutje do trpečih je šlo tako daleč, da se je z njimi celo poistovetil, ko je rekel: »Lačen sem bil, bolan sem bil, žejen sem bil, nag sem bil …« Učil nas je, da moramo biti usmiljeni Samarijani. A kljub temu je končno sam trpel in na križu umrl. Nekaj zelo simboličnega je dejstvo, da bo Gospod Jezus vso večnost nosil znamenja svojih ran na poveličanem telesu. Znamenja groznega trpljenja in smrti so zdaj pečat Kristusove zmage, vse lepote njegove zmage in njegove ljubezni do nas.
Proti bolezni se moramo boriti in za zdravje skrbeti, kolikor je v naši moči. Današnji človek pa goji že kar kult zdravja. Nič ni narobe, če nekdo goji razne diete, hodi v fitnes, a če misli, da ga bo le to osrečilo, se moti. Nemški psihiater in teolog dr. Manfred Lütz pravi: Naši predniki so gradili katedrale, mi gradimo klinike pa nismo srečnejši. V letu 2000 je v Nemčiji število članov v fitnes studijih prvič preseglo število katoliških nedeljnikov, ki jih je okrog 4,5 milijona. Gre za novo religijo oziroma kult zdravja.
Zmotno je, če kdo misli, da je za večno življenje pristojna medicina (čeprav se življenjska doba podaljšuje), za večno srečo pa psihoterapija. Žal so vsi poskusi, da bi zelo stari in hkrati zdravi umrli, žalostno propadli. Tako mnogi tekajo, jedo otrobe, sprejemajo poste in pokore, ki jih ne bi upal naložiti noben duhovnik, potem pa še težje sprejmejo hudo bolezen, ko pride, saj so vendar toliko storili, da bi ostali zdravi. Kult zdravja ne išče krivde za neuspehe v človeški krhkosti in omejenosti, ampak v tem, da se nekdo ni dovolj potrudil. Kdo lahko reče, da je storil vse za svoje zdravje? Umirjenost, ki jo v krščanstvu ob vseh naporih in prošnjah izraža stavek »zgodi se tvoja volja,« je v kultu zdravja prepovedana.
Kristjani gledamo na to drugače. Dolžni smo skrbeti za zdravje, vendar za to, da bomo lahko čimdlje v službi drug drugemu, dokler je to Božja volja.
Krščanstvo nikoli ne poveličuje trpljenja. Trpljenje in nemoč sta le nujno zlo, katerega se Bog v svoji božanski pedagogiki poslužuje v naše dobro.
Trpljenje in bolečina so vzgojno in odrešenjsko sredstvo, nikoli cilj. Kristusov križ je postal drevo življenja. Sv. Tomaž Akvinski pa celo pravi, da je križ (trpljenje) pot do vseh kreposti.
3. Na tej zemeljski poti nam je Jezus dal tudi Marijo, ki jo kličemo Zdravje bolnikov in tolažnica žalostnih in Pomoč kristjanov. Dal nam jo je kot vzornico vere in zaupanja v Boga tudi v preizkušnjah. Na koncu svoje zemeljske poti pa nam jo je dal za mater. V trenutku, ko je meč bolečin prebadal njeno srce, kot ji je 33 let prej napovedal starček Simeon, je nas vse sprejela v svoje srce. Materinsko sotrpljenje s sinom je postalo sotrpljenje z vsakim izmed nas v naših vsakodnevnih stiskah in bolečinah.
Blagor nam, če imamo to vero in zavest, da nismo sami, četudi se kdaj prikrade občutek, da smo osamljeni in od vseh zapuščeni.
Dragi bratje in sestre! Bolniki naj bi se tu ob Mariji zahvalili za vsako trpljenje in bolečino, ki ste jo uspeli sprejeti in darovati za druge. Zdravi pa naj bi dobili navdih in spodbudo, da bi se še raje in bolj velikodušno sklanjali nad telesne in duhovne rane naših bratov in sester, ki jih srečujemo doma, v sosedstvu, v različnih domovih in bolnišnicah.
Današnji dan je tudi priložnost za zahvalo vsem, ki skrbijo za bolne, starejše in invalidne osebe. Blaženi škof Slomšek, katerega 150-letnico smrti letos praznujemo, je zapisal: »Kdor rad bolnikom streže, si rajski venec veže …«
Naj si ga vsak izmed nas po Marijinem zgledu splete s sprejemanjem in darovanjem lastnega trpljenja ter z nesebično pomočjo vsem, ki so v stiski, bolni in zapuščeni.
Amen.