Na zadnjo nedeljo cerkvenega leta, nedeljo Kristusa Kralja, 20. novembra 2016, smo tudi v novomeški stolnici sklenili sveto leto usmiljenja in ob tem zaprli tudi svetoletna vrata. Ob koncu maše smo zapeli še zahvalno pesem za vse prejete milosti v preteklem letu in po škofovih rokah prejeli apostolski blagoslov s popolnim odpustkom. Pri maši so sodelovali novomeški bogoslovci, stolni ministranti in stolni zbor Ignacij Hladnik.
"Sveta vrata simbolično zapiramo, a vedno ostajajo odprta vrata Jezusovega srca. Tudi v prihodnje živimo iz svetoletnih milosti," je dejal škof Glavan v svojem nagovoru. Celoten nagovor lahko preberete spodaj.
Danes s praznikom Kristusa Kralja sklepamo cerkveno leto in tudi jubilejno leto usmiljenja oz. zapiramo sveta vrata, ki so bila simbol Jezusovega odprtega srca. Božja beseda praznika lepo osvetljuje bistvo Božjega usmiljenega ravnanja našega edinega učitelja in Odrešenika Jezusa Kristusa.
O čem nam govori Božja beseda? Praznujemo praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, a postavi nas na Kalvarijo. Vidimo 3 križe in tri obsojence:
1. Levega bi mogli imeti za predstavnika ljudi, ki hočejo živeti na račun drugih. Dokler je mogel, je ropal, sedaj pa, ko ga je prijela roka pravice, bi rad brez kesanja, priznanja krivice, brez čuta za pravičnost dosegel rešitev. Ker se vsem roga, sklepamo, da je zamoril v sebi čut za lepo, dobro in pošteno.
2. Desni razbojnik prizna krivdo, jo obžaluje in prosi Jezusa za odpuščanje in prosi naj se ga spomni v svojem kraljestvu.
3. V sredi med obema pa je tisti, ki ga Cerkev razglaša za svojega Kralja in vladarja. Njegovo stanje je tako bedno, da mu človeška pamet pri najboljši volji ne more pripisati prav nič vladarskega. Brez moči je zato so ga zasmehovali in govorili: »Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati.« Je brez časti, posmehujejo se mu vojaki, prvaki in razbojniki, brez somišljenikov, ker so ga vsi zapustili in se poskrili, brez prihodnosti. Križ je skrajna nemoč in vendar se na njem pokaže Kristusovo kraljevanje. Križ je hkrati skrajna nemoč in višek človečnosti. Ko zasliši: »Spomni se me …« Jezus pokaže in razodene najgloblje Božje usmiljenje. Pokaže, da je v svojem najglobljem padcu človek še vreden ljubezni. V svoji zadnji izgubljenosti ima človeška oseba še možnost rešitve. Torej nič in nihče ni do konca izgubljen, nikogar ni, ki ne bi, ob še tako globokem padcu, mogel več upati. Nihče se ne more oddaljiti od Očetovega doma tako daleč, da ga ne bi doseglo Kristusovo v ljubezni utripajoče srce. Križ, kraljevski prestol, je prepad, v katerem Bog postane Ljubeči, ki nikogar ne izključi.
Besede: »Danes boš z menoj v raju,« veljajo, bratje in sestre, vsakemu od nas. Vsi smo ljubljeni Božji otroci. Ali smo to doživeli v letu usmiljenja? Pred kratkim sem se kot predstavnik Slovenije udeležil beatifikacije 39 albanskih mučencev. Preživeli so grozna mučenja zaradi komunistične oblasti, ki je Albanijo razglasila za prvo ateistično državo na svetu. Zdelo se je, da so vse sledi religioznosti zatrte, pozabljene, seveda se je začelo z nečloveškim terorjem. Enega duhovnika, ki je bil v zaporu več kot 20 let, je papež v znak priznanja zvestobe pred kratkim imenoval za kardinala. Pri 85 letih je na beatifikaciji nosil relikvije svojih sotrpinov in mučencev. Ganljivo je bilo, ko smo v procesiji ob prenosu relikvij peli »Christus vincit, Christus regnat, Christus imperat. – Kristus zmaguje, Kristus vlada, Kristus kraljuje.«
Jezus se je torej človeško gledano na križu popolnoma izničil. Jezus ni kralj, kljub temu, da je doživel Kalvarijo, temveč prav zaradi tega. Nihče v človeški zgodovini ni doživel takega poraza, po drugi strani pa pritegnil toliko src, doživel toliko časti, zbral toliko somišljenikov, kakor prav ta človek, ki je umiral med dvema razbojnikoma.
Namerno je hotel biti poražen, da bi vsem poraženim dal upanje, namenoma je šel v smrt, da bi vse smrtnike popeljal v življenje. Namenoma je hotel biti šibek, da se ga kot vladarja ne bi bali, temveč bi ga ljubili.
Upam, da to leto ni šlo mimo nas. Upam, da nismo le vstopali skozi sveta vrata, morda prejemali zakramenta sprave in obhajila, hkrati pa je vse ostajalo isto. Upam, da je vsak spoznal, doživel in si zapisal globoko v srce, kaj pomeni, da je Bog usmiljen, kaj pomeni priti pred Boga kot grešnik, kot razbojnik na križu, ali obsojan in preziran kot prešuštnika, ki je zaslišala: »Tudi jaz te ne obsojam,« ali kot je izgubljeni sin doživel ljubečega očeta …
Dragi bratje in sestre! Vrata bomo simbolično zaprli, odprto pa ostaja Jezusovo srce, odprta naj ostanejo tudi naša srca – za božje usmiljenje in za usmiljenje v naših medsebojnih odnosih, da bomo potem, ko smo sami doživeli božje usmiljenje, pristopali vsakemu človeku naproti z Božjo dobroto, sočutjem ali kot pravi papež Frančišek, z nežnostjo.
Dragi bratje in sestre! Odpuščajoče in usmiljeno ravnanje Boga v Jezusu Kristusu mora biti vzor za ravnanje vseh nas. »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« (Ef 4,32).
Sv. Favstina Kowalska, ki jo je Jezus uporabil kot velikega apostola Božjega usmiljenja, je v molitvi takole prosila:
»Pomagaj mi Gospod, da bodo usmiljene moje oči, da ne bom nikogar sumničila in sodila po zunanjm videzu, ampak bom zaznala, kar je lepo v dušah bližnjih in jim priskočila na pomoč.
Pomagaj mi, da postane usmiljen moj jezik, da o bližnjem ne bo nikoli govoril zaničljivo, ampak bo imel za vsakega besedo tolažbe in odpuščanja.
Pomagaj mi, da bodo usmiljene in polne dobrih dejanj moje roke, da bom svojemu bližnjemu delala samo dobro in bom prevzela težje in bolj naporno delo.
Pomagaj mi, da bodo usmiljene moje noge, da bom bližnjemu vedno hitela na pomoč in bom obvladala lastno medlost in utrujenost. Moj pravi počitek je v službi bližnjega.
Pomagaj mi, da bo usmiljeno moje srce, da bom občutila vse bolečine bližnjih, da ne bom nikomur odrekla svojega srca.
Amen.