V misijonski škofiji Farafangana na jugu Madagaskarja v teh dneh praznujejo 50. obletnico prihoda prvih slovenskih misijonarjev. Na jugu škofije so vzpostavili »slovenski« misijon, velikosti za pol Slovenije. Razprostira se na pozabljenem in zelo zahtevnem področju, kjer je vladala skrajna revščina. Tam so slovenski misijonarji postavili domačo Cerkev na noge, organizirali redne pastoralne dejavnosti, zgradili številne cerkvene in civilne objekte in infrastrukturo, ter dosegli viden duhovni in vsečloveški napredek. Do prihoda slovenskih misijonarjev so tam že obstajali misijonski centri Vangaindrano, Ranomena, Midongy, Matanga, Manambondro in Befotaka; le stalnih duhovnikov ni bilo, občasno so jih obiskovali misijonarji iz večjih centrov.
Na povabilo tamkajšnjih lazaristov, ki so bili poleg škofijskih duhovnikov, sester in laikov nosilni stebri misijona, se na praznovanju in obiskih od 26. 11. do 14. 12. 2018 mudi tudi skupina iz Slovenije. Novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana spremljata ravnatelj Misijonskega središča Slovenije Matjaž Križnar in g. Ludvik Žagar, župnik v Leskovcu pri Krškem. Navzoči so tudi nekdanji misijonar Izidor Grošelj, lazarista Pavle Novak in Franc Rataj (vizitator), tajnica misijonske pisarne Tina Jež in drugi. Obisk je pomemben izraz priznanja in zahvale Cerkvi v Sloveniji za nesebične napore, ki so jih v teh 50 letih v misijon vložili številni slovenski misijonarji ob velikodušni podpori dobrotnikov iz domovine, za domačine pa je pomembna potrditev.
Prvi postanek po 24-urnem potovanju, je bil v prestolnici Antananarivo v skupnosti Akamasoa, ki jo je ustanovil misijonar Peter Opeka. Tam smo prenočili.
.jpg)
V torek je sledil čudovit sprejem pri desni roki Petra Opeke, gospe Manuel.
Na pokritem stadionu so učenci osnovnih in srednjih šol izvedli čudovit program s plesi glasbo in koreografijami. Ga. Manuel nas je vse skupaj pozdravila in nam izrekla dobrodošlico ter zahvalo za vse, kar Slovenci naredimo za malgaško ljudstvo tako v Akamasoi kot tudi sicer na Madagaskarju. Na stadionu je bilo okoli 5000 otrok.
Škof Andrej Glavan je vse blagoslovil in pozdravil v imenu Slovencev, ki darujejo in s svojim delom prispevajo k povezanosti med Slovenci in Malgaši. Omenil je, da je v zadnjih 50 letih na Madagaskarju delovalo približno 50 misijonarjev, duhovnikov, redovnikov, redovnic in laikov. Preko njih so se spletle najgloblje vezi tako na človeški kot na duhovni ravni.
Sledil je obisk vrtca. Zgrajen je bil s pomočjo Trikraljevske akcije. Srečali smo se s 500 najmlajšimi otroki od 3- 6 let, ki jih je škof Glavan blagoslovil.
Ob 12.00 smo bili skupaj z največjo skupino (okoli 2000 otrok), ki v Akamasoa redno prejema skromen šolski obrok riža.
Popoldne se je srečanje v dvorani ponovilo še s približno 4500 otroki. Ogledali smo si šolo, ki je v zaključni fazi gradnje in večji del sredstev je bil dar slovenskih darovalcev. Sledil je hiter obisk stadiona, kapele, zgrajene po zaobljubi očeta Petra Opeke in nato obisk delavcev v kamnolomu, kar je na vse naredilo poseben vtis.
Iz tretjega nadstropja šole smo imeli pogled na celotno smetišče, na katerem se je vse začelo. Na odprtem stadionu na tribuni na vrhu so stalno naslikane na levi strani zastava Akamasoe in Madagaskarja, na desni pa zastavi Slovenije in Argentine. S tribune smo pozdravili mlade, ki so imeli svoj program. Škof je blagoslovil še križ, ki ga je prinesla ena od družin, ki živijo v Akamasoi.
Sledil je sestanek z vodstvom Akamasoe, s katerim se bomo srečali tudi 9. decembra v Vangaindranu na proslavi ob 50 obletnici delovanja slovenskih misijonarjev.
Pri večerji smo čestitali našemu škofu na predvečer sv. Andreja in farafanganskemu škofu za 70 let, ki jih bo dopolnil v soboto, 1. decembra. Zahvalili smo se Bogu s pripravljenostjo sprejeti njegove pobude.
V sredo smo dan začeli že pred peto uro zjutraj. Ob 05.30 smo vse skrbi prinesli pred oltar v kapeli ob našem prijaznem domu. Prtljaga je bila že pripravljena. Po slovenskih navadah smo imeli še zajtrk, nato smo se odpravili na pot proti jugovzhodu Madagaskarja. Spremljal nas je misijonar Janez Krmelj, drugi del odprave pa Izidor Grošelj, župnik v Šentvidu pri Stični, ki je 10 let deloval na misijonu v Matangi.
Na poti smo se ustavili v stolni cerkvi v Antsirabe, drugem največjem mestu na Madagaskarju. Že je bil večer in v mraku smo prispeli do sester Marijinega brezmadežnega srca. Vse so Malgašinje in jih je skupaj 250. Delujejo v šolstvu zdravstvu in na znanstvenem področju imajo celo svoj laboratorij, kjer iz domače rastline pridobivajo izvleček proti Hepatitisu A. Sledila je večerja skupaj s sestrami.
Dan smo začeli ob 5.30 skupaj s sestrami v njihovi kapeli. Somaševanje je vodil misijonar Janez Krmelj. Škof Andrej Glavan je v pridigi pohvalil delo misijonarjev in sester ter jih spodbudil in potrdil v oznanjevanju Kristusa.
Po sv. maši je bil skupen zajtrk, kjer smo se na kratko predstavili in izrazili pripravljenost za nadaljnjo povezanost. Sledi skupno fotografiranje v slovo nato pa pot proti Manakari.
14 km pred mestom je odcep za Marofarihy, kjer je ob indijskem oceanu misijon lazarista Jožeta Adamiča. Župnijska cerkev sv. Jožefa delavca je vidna že od daleč sredi riževih polj na griču. Ko močno dežuje, se spremeni v otok. Misijonar Adamič nas je pozdravil na pragu cerkve skupaj z misijonarjem Tonetom Kerinom in ostalimi Slovenci.
Kosilo nam je naš misijonar in župnik Jože pripravil z domiselnimi kulinaričnimi sposobnostmi skupaj s sodelavci domačini. To je bila prijaznejša plat druženja, težja pa je bilo soočenje z dejstvom, da se dolgoletni misijonar Tone Kerin in škofijski vikar odpravlja na sever v prestolnico Antanatarivo, v Akamasoa, nato pa se vrača na zdravljenje v domovino in ne bo navzoč na osrednji proslavi.
Po kosilu smo si skupaj ogledali šolo, ki jo je misijonar Jože Adamič zgradil s slovenskimi darovi Trikraljevske akcije. Škof Andrej Glavan je vsem štirim razredom učencev podelil blagoslov, učitelji z učenci pa so nas nas toplo pozdravili. Še zadnji pozdrav v slovo s Tonetom Kerinom, ki ga bomo srečali zopet v Sloveniji.
Pot nadaljujemo proti Farafangani – sedežu škofije. Pot je bila v nalivu in vetru. Komaj se je izšlo z bencinom. Vožnja je bila skrajno nevarna, brez klime in s čim manj zaviranja in pospeševanja. V Farafangani smo najprej na črpalki natankali 78 od možnih 80 litrov, kar je še kar zajetna rezerva. Nato smo zavili na škofijo.
Na škofiji nas je najprej pozdravil misijonar Janez Mesec, ki je ravno končal pastoralni posvet z vsemi odgovornimi za pastoralno življenje župnij v celotni škofiji, skupaj je bilo 150 udeležencev.
Sledil je sprejem pri domačem škofu ordinariju msgr. Gaetanu di Pietru. Srečala sta se ne samo škofa, ampak tudi prijatelja. Di Pietro je škofa Glavana pozdravil z besedami: “Moja škofija je tudi tvoja!” Sledilo je srečanje dveh škofov, ki nosita v srcu vso Cerkev. Gostitelj ni varčeval s pohvalami naših misijonarjev, ki delujejo v njegovi škofiji Farafangana. Zanj so stebri škofije.
.jpg)
V škofiji Farafangana deluje 34 duhovnikov, od tega je 8 misijonarjev. Zjutraj smo maševali na god sv. Andreja. Somaševanje je vodil škof Glavan, somaševal je domači škof Gaetano Di Pietro. Sledil je skupni zajtrk nato kratek sprehod do obale Indijskega oceana.
Sledila je pot proti Vangaindranu. To je osrednje misijonsko središče tistega kraja, kjer sta nazadnje delovala rajni Klemen Štolcar in za njim še Jani Mesec, sedaj ga vodijo domači duhovniki. Tam nas je sprejel domači župnik g. Rufen. Škofu Glavanu so pripravili posebno slovesno kosilo ob godu sv. Andreja. Po kosilu smo šli mimo Liceja – šole, ki je dar Slovenije, in jo vodijo sestre, pri katerih smo prenočili. Šola se nahaja na poti v misijonske postojanke Ampitafa in Ranomena, kamor smo se nato odpravili. Cesta je v neverjetno slabem stanju. Vozili smo dobre 3 ure, čeprav je le nekaj več kot 30 kilometrov. Ko smo se pripeljali v Ampitafa, je bila že noč. Sprejeli so nas domačini, ob 20.30 je bila večerja, nato zaslužen počitek.
Misijonar Janez Mesec se je že ob 04.00 zjutraj odpravil na dve podružnici, kjer so bile zbrane žene in dekleta Marijine družbe. Mi smo imeli zjutraj v cerkvi sveto mašo. Po maši nam je dobrodošlico izrekla zdravnica, ki že nekaj let dela v zdravstvenem centru Ampitafa. V tem času se je že vrnil Janez Mesec, ki je to jutro že naredil pot z motorjem, približno 50 km.
Po zajtrku smo si ogledali ves zdravstveni center Ampitafa. Videli smo nekaj nujnih primerov: en fant, dve mamici z malaričnimi otroki in dva komaj rojena otroka. Ogledali smo si tudi zobozdravstveno ambulanto.
Po kosilu smo se z misijonarjem Janezom Mescem odpravili v vas Vatanatu, ki je oddaljena 34 km. Prečkali smo kar 5 rek, pot je bila res adrenalinska. Ta vas je bila pred dvema letoma požgana, nekaj bivališč je še vedno praznih.
Pred reko Vatanatu že pripravljajo material za novo cerkev. Ljudje nosijo pesek iz reke, delajo opeke, v bližini pa so že pripravili 10.000 opek 20 x 20 cm za gradnjo.
V vasi smo se srečali z ljudmi. Katehist nas je povabil v hišo. Srečali smo tudi nekega starega očeta, ki ima že 95 let in se nas je zelo razveselil.
Povratek je bil zopet zelo zanimiv. Po drugi reki so prepeljali motor od misijonarja Janeza Krmelja, ki ga je moral zaradi visoke vode pustiti pri katehistu in se peš vrniti v Ampitafo, prehodil je 28 km. Potem pa so ga peljali na njegov misijon v Ranomeno – še dodatnih 28 km. Ob povratku sta bili zadnji dve uri že po temi, zato so bili prevozi preko reke še bolj »zanimivi«.
Ko smo se vrnili na misijon Ampitafa, nas je čakala večerja in zaslužen počitek. Škof Andrej Glavan in župnik Ludvik Žagar sta si vmes ogledala tudi hidroelektrarno, ki stalno proizvaja 5 KW in daje dovolj elektrike za skromno porabo. Letos je deževno leto, zato elektrarna ves čas deluje.
V nedeljo smo Gospodov dan začeli z zajtrkom ob 7.00 uri, nato smo skupaj zmolili brevir in se odpravili v cerkev na vzpetini nad bolnico. Ljudje se že zbirajo in ob 9.30 smo začeli z nedeljsko sv. mašo na 1. adventno nedeljo.
V pridigi je škof Glavan poudaril pomen adventa in pričakovanja drugega Jezusovega prihoda. Nato se je naslonil na razmišljanje, ki ga je Peter Opeka napisal ob nedelji Karitas, ki smo jo obhajali v Cerkvi v Sloveniji.
Misijon Ampitafa je del Akamasoe in če Bog da, jo bo čez dober teden prvič obiskal Peter Opeka. Katehisti so lepo oblikovali sodelovanje in petje pri maši. Po maši se je škof Glavan kratko srečal z raznimi skupinami: katehisti in bogoslužnimi sodelavci, učitelji in laiki iz Akamasoe, ženami in dekleti Marijine družbe …
Popoldne smo si ogledali tako državno šolo kot šolo, ki je del Akamasoe in nastajajoči vrtec. Učenci iz različnih koncev prihajajo že v nedeljo popoldne, saj naslednji dan, v ponedeljek, začnejo s poukom že ob 7. uri. S seboj so prinesli manjoko kot hrano za cel teden. Nekaj si skuhajo sami. V šoli, ki je v sklopu Akamasoe, pa dobijo tudi dnevni obrok iz skupne kuhinje. Bivajo v domu ali pri bližnjih družinah. Pouk imajo dopoldne in popoldne. Končajo lahko malo maturo, kar ustreza našemu 9. razredu.
Zvečer je bila skupna molitev, nato večerja in pisanje poročila za Slovenijo.
V ponedeljek, 3. decembra, smo prispeli v Matango, kjer nas je na začetku mesta sprejel Izidor, ki je bil zadnji slovenski misijonar tukaj. Sedaj je župnijo prevzel domači malgaški župnik Sebastian. V Matangi je Izidor deloval 10 let. Tam je razvil zdravstveni dispanzer, kamor vsako leto prihajajo slovenski študentje medicine na prakso.
Učitelji, kateheti in sestre so goste spremljali po glavni ulici mimo šole v župnijsko cerkev. V Slovenščini so zapeli pesem »Mi se imamo radi … Škofa imamo radi … Jezusa imamo radi.«
Jutro začnemo z molitvijo. Ljudje, ki prihajajo od jutranje sv. maše, želijo pozdraviti škofa Glavana in ostale goste iz Slovenije. Sledi prisrčno srečanje s približno sto župljani, ki redno začenjajo dan s sveto mašo.
Po zajtrku gremo na podružnico Becipanga, ki je malo iz Matange proti glavni cesti. Zopet se srečamo z domačimi verniki.
Sledi petnajst minut sprehoda do cerkve, ki jo je zgradil misijonar Jani Mesec, ko je deloval v Matangi. Domačini neutrudno prepevajo in plešejo.
Sv. mašo je vodil škof Andrej Glavan.
Skupaj s slovenskimi mladimi zdravniki smo bili v samostanu pri domačih sestrah na kosilu. Dve zdravnici in trije zdravniki so res plemeniti ljudje, poglabljajo se v tropsko medicino in požrtvovalno zdravijo najrazličnejše bolezni pri domačinih.
Naredili smo skupno fotografijo s sestrami in zdravniki, in si še malo ogledali šolo, kjer so se otroci ravno zbirali za popoldanski pouk, ki je od 14. do 17. ure.
Sledila je pot do misijona Manambondro, kjer delujejo Jani Mesec, Stane Kerin in Matevž Strajnar. Pot je vodila tudi preko reke, kjer je polno krokodilov.
Že se večeri, ko prispemo v enega od prvih slovenskih misijonov, Manambondro (izgovarja se Manambundžu). Misijonarji Jani Mesec, Stane Kerin in Matevž Strajnar (laiški misijonar) nas prijazno sprejmejo. Sledil je prijeten klepet ob dobrotah, ki so jih pripravile sestre.
Zjutraj ob 5.30 je že polna cerkev, otroci so pred šolo in kar nekaj odraslih pred dnevnimi opravili. Skupaj smo začeli dan s sv. mašo. Po maši je bil blagoslov misijonskega avtomobila, ki ga je ta misijon prejel od akcije MIVA Slovenija iz nabirke na Krištofovo nedeljo ob posredovanju laiškega misijonarja Matevža Strajnarja, ki bo za avto skrbel.
Danes smo imeli pogovorno srečanje misijonarjev s škofom Andrejem Glavanom in Matjažem Križnarjem. Škof je pohvalil vse misijonarje in jih spodbudil pri nadaljnjem delu na obrobjih civiliziranega sveta, vsak na svojem misijonu, ob vzajemni podpori. Hkrati vsi skrbijo za skupne potrebe tamkajšnje domače škofije in za povezanost s škofom mons. Gaetanom Di Pierom.
Po sveti maši je otroke v cerkvi presenetil sv. Miklavž z bomboni, ki so jih bili zelo veseli.
Liturgični sodelavci se že odpravljajo na pot v Vangaindrano, kjer potekajo intenzivne priprave osrednjega praznovanja.
Misijonar Jani Mesec nas še z dvema sodelavcema pelje na novo nastajajočo postojanko Abatu, ki je na koncu kopnega med reko in Indijskim oceanom. Domačini se že tri leta na tej postojanki zbirajo k molitvi, nekateri so že krščeni. Cerkev je posvečena misijonarju sv. Frančišku Ksaverju. Tako so imeli prejšnjo nedeljo (25.11.2018) žegnanje in so blagoslovili zvonik. Uredili so tudi skromno zavetje za misijonarja. Tam se zbirajo tudi s pastoralnimi delavci in župnijsko mladino.
Ob vrnitvi nazaj na misijon, obiščemo misijonsko postojanko oz. podružnico sv. Janeza Krstnika na drugem bregu reke Manabungi, ob cesti v Fort Dauphin.
Prvi dan praznovanj so se na misijonu zbrali pri sv. maši, ki jo je daroval domači škof Gaetano Di Pierro. Med mašo je škof opravil obred krsta šestih odraslih katehumenov.
Iz Janijevega misijona Manambondro so na tridnevno praznovanje prišli tudi peš od zelo daleč, tudi več kot sto (100) kilometrov.
Danes vodi slovesnost škof iz sosednjega Ihosyja Fulgence Razakarivony, somaševali so škof Glavan, domači škof Di Pierro in škof Vincent Rakotozafy (sosednja škofija Fort-Dauphin).
Začeli smo s slovesnim somaševanjem, med katerim je zakrament svetega zakona prejelo 29 parov z vsega okoliša (dekanije). Poročil jih je domači škof msgr. Gaetano Di Pierro.
Škof Gaetano Di Pierro s škofom Andrejem Glavanom in s slovenskimi duhovniki čestita zakonskim jubilantom za visoke obletnice porok.
Mladi so pripravili prošnje, kjer so še posebej prosili za duhovne in misijonske poklice.
Sledilo je prinašanje in kajenje darov.
Malgaški verniki plemena Antešakov so oblikovali poseben pozdrav miru, ki nakazuje globoko občestveno povezanost z Jezusom in med seboj.
Sledila je podelitev škofijskega priznanja zaslužnim župnijskim sodelavcem in učiteljem. Domačemu škofu Di Pierru pomagata podeliti posebno obeležje Brezmadežne Marije naš škof Andrej Glavan. Po maši se je srečanje nadaljevalo s skupnim rajanjem in veseljem.
Ob slovesnosti 50-letnice slovenskega misijona so na škofiji izdali posebno knjižico s podatki naših misijonarjev in programov.
Nato so se vsi pripravljali na dolgo pričakovan prihod Pedra Opeke – po 25 letih (nazadnje je bil tukaj leta 1992). Pedro je v Vangaindranu začel s svojo misijonsko izkušnjo in je takrat veliko naredil. Ko je naposled prišel, ga je množica pozdravila z velikim navdušenjem. Nato so ga pozdravili posamezni duhovniki.
Na praznovanje so prišli tudi slovenski mladi medicinci. Pozdravil jih je domači škof Gaetano, nato so se dlje časa ustavili v pogovoru s slovenskim škofom Andrejem Glavanom. Predstavili so mu svoje humanitarno poslanstvo, on pa je iskreno pohvalil njihove plemenito delo.
Sledilo je športno popoldne v dobrodošlico Petru Opeki, ki je spremljal tekmo. Pozdravil je ekipo moških košarkarjev (na sliki). Nato so igrala še dekleta, vmes pa je bilo mnogo plesnih točk. Tekmovanje se je odvijalo na košarkarskem igrišču, ki ga je Peter Opeka lastoročno betoniral leta 1988 in še vedno dobro služi svojemu namenu.
Zvečer je bil program, kjer so se različne župnije predstavile s pesmijo. Slovenski duhovniki so skupaj z mladimi medicinci zapeli Slomškovo pesem »En hribček bom kupil…« in domačini so bili navdušeni.
Pred sv. mašo so se skupaj dobili vsi Slovenci s škofom Glavanom.
Po skupnih pripravah na somaševanje je bil pred mašo pozdrav škofov in drugih navzočih gostov. Poleg škofa Glavana so somaševali: msgr. Gaetano Di Pierro, škof domače škofije Farafangana; msgr. Vincent Rakotozafy, škof škofije Fort-Dauphin in msgr. Fulgence Razakarivony, škof škofije Ihosy.
V začetku maše je slovenske goste v domačem jeziku pozdravil misijonar Jani Mesec. V berilih smo slišali pomenljive besede: »Pripravite pot Gospodu …« Vmes živahno petje in ples. Sledile so prošnje in živopisno prinašanje darov.
Ob koncu maše vsi naši misijonarji s Petrom Opeko se primejo za roke in plešejo skupaj z otroki in domačini. Pridružili so se jim tudi mladi medicinci.
Škof Andrej Glavan je spregovoril in domačemu škof Di Pierru izročil jubilejno svečo, ki so jo izdelale karmeličanke v Mirni Peči in štolo s simbolom brezjanske Matere Božje in z A. M. Slomškom. Domačini so nam, gostom, podarili različne darove, med drugim tudi klobuke.
Peter Opeka je pozdravil vse naše misijonarje, nato ostale, ki delamo za misijone in vse navzoče. Pred koncem še pozdravni nagovor škofa Glavana, ki je malgaškemu ljudstvu zagotovil globoko duhovno in človeško povezanost med dvema narodoma.
Po maši smo si v pastoralnih prostorih ogledali razstavo ob 50. obletnici slovenskih misijonarjev, kjer so njihove fotografije in podatki. Pri sestrah redovnicah, smo obiskali kapelico, kjer je pri 22 letih Peter Opeka lastnoročno zgradil oltar in tabernakelj. 
Šli smo na kosilo, kjer je bila na koncu torta velikanka v čast slovenskim misijonarjem in številko 50. Skupaj sta jo prerezala škof Andrej Glavan in Peter Opeka ob navzočnosti ostalih treh škofov in misijonarjev z gosti.
V župnijski cerkvi je bila ob 6.00 zjutraj zahvalna sv. maša. Vodili so jo misijonar Peter Opeka, škof Andrej Glavan in vizitator lazaristov za Madagaskar ob somaševanju vseh ostalih navzočih duhovnikov. Bogu in sodelavcem so izrazili hvaležnost za vse milosti, prejete v tem času, za priprave in izvedbo praznovanja.
Matjaž Križnar, narodni voditelj misijonov
