3. september 2019
V soboto, 31. avgusta 2019, je potekalo tradicionalno škofijsko romanje bolnikov, invalidov in starejših na Zaplaz. Zbralo se je veliko število romarjev, ki so se v tegobah bolezni in starosti priporočali blaženemu Alojziju Grozdetu in Zaplaški Materi Božji.
Že pred mašo je bilo na voljo več spovednikov za podelitev zakramenta sprave. Pol ure pred mašo se je začela skupna molitev rožnega venca. Ob 10.00 pa je somaševanje vodil novomeški škof Andrej Glavan. Zbrane je pozdravil voditelj škofijske komisije za karitativne dejavnosti in predsednik škofijske karitas Ciril Murn. Škof Andrej je v nagovoru poudaril, da je vsak človek na svoj način zlomljen. To zlomljenost pa posebej občutijo bolniki, invalidi in starejši. Vsi pa se v tej zlomljenosti lahko zatečemo k nebeški Materi Mariji, ki nam ponudi tolažbo in zaceli naše rane.
Po pridigi so duhovniki po cerkvi delili zakrament bolniškega maziljenja.
Pri maši je prepeval mešani pevski zbor Župnije Št. Peter – Otočec. Romanja so se udeležile tudi večje skupine iz Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, Medobčinskega društva invalidov Dolenjske in Bele krajine ter Medobčinskega društva amputirancev Dolenjske in Bele krajine.
Dragi duhovniki, bolniki, invalidi, starejši in spremljevalci, dragi romarji, posebej večje organizirane skupine iz združenj in društev bolnikov in invalidov.
Pozdravljeni tu v svetišču na Zaplazu pri Mariji in pri našem prvem blaženem mučencu Alojziju Grozdetu, ki je tako ljubil Marijo in ob njej krepil svojo vero, dokler ni svoje življenje okronal z mučeniško smrtjo. Zaupali jima bomo svoje skrbi in svoje prošnje za zdravje in za moč v preizkušnjah naših najdražjih, pa tudi širše potrebe Cerkve.
Ob začetku novega šolskega in veroučnega leta bomo priporočili vse mlade, da ne bi poglabljali le znanja, ampak rastli tudi v veri, plemenitosti in srčni dobroti. Prilagam v vaše srčne molitve še eno potrebo, naše duhovne poklice. Že četrto leto za našo škofijo nihče ni vstopil v bogoslovje. Pomnožimo molitve in darujmo žrtve. Vsaka, ki je darovana z ljubeznijo, ima veliko vrednost.
Življenje je potovanje – romanje – po poti, ki je strma, včasih polna jam in kotanj, polna dogodkov. A je v njem tudi veliko veselih ur, ki nam jih nihče več ne more vzeti. Te so naše bogastvo in se jih radi spominjamo.
Na tej poti nismo bili in še vedno nismo sami. Mnoge ljudi smo srečevali, z mnogimi skupaj živeli. Od mnogih pa smo se morali ločiti in posloviti: od staršev, sozakonca, bratov, sester in mnogih prijateljev, ki nas v življenju v prihodnjem veku, kot pravi naša veroizpoved, pričakujejo. Vsaka druga žena nad 65 let živi danes sama. Vedno več je ljudi, ki ostanejo sami. Mnogi nimajo nikogar, s komer bi se lahko pogovarjali, razen s štirimi stenami ali kvečjemu še po telefonu, če so vešči, da z njim ravnajo. Tako stanje ne more biti naša prava domovina. Tu smo vendarle do neke mere tujci in popotniki, oz. romarji.
A z nami je tudi Marija. Časopis Družina je pred nekaj leti objavil članek z naslovom: V Chicagu v ZDA je za poldrugo uro zastala glavna prometnica skozi mesto. Približno 3000 ljudi se ni zbralo na kakem protestu, ampak na procesiji z naslovom Upanje za strte. V procesiji so nosili nenavaden kip, ki se ga je prijel vzdevek Zlomljena Marija. Pobudnik procesije je bil Kevin Matthews, znan medijski napovedovalec iz Chicaga, ki je ta kip leta 2010 rešil iz smetnjaka. Bil je prelomljen na pol in poškodovan. Kevin je dal kip znova sestaviti, a pustil je praske in sledi poškodb. Spominjale so ga na človeško zlomljenost, tudi njegovo. Dve leti prej je dobil diagnozo multiple skleroze. Čeprav prej ni bil dejaven katoličan, je začel moliti rožni venec in doživel osebno spreobrnjenje. O svoji izkušnji je napisal knjigo in začel s kipom romati po cerkvah, bolnišnicah in zaporih. Zlomljena Marija je našla pot k bolnim, umirajočim, v družine s težkimi razmerami. Matthews je zapisal: »Vsi smo na nek način zlomljeni, a smo vsi tudi ljubljeni.« Kevin je Marijo hotel pripeljati tudi na ulice Chicaga. Na mestni upravi so ob prijavi dogodka rekli: »Res bi potrebovali nekaj upanja v našem mestu.« Chicago je v tednu pred procesijo doživel enega najbolj krvavih vikendov. Ustreljenih je bilo 52 ljudi, 10 jih je umrlo. Nekdo od udeležencev procesije je dejal: »Videl sem ljudi vseh barv kože in veroizpovedi. Videl sem fizično in duhovno zlomljene ljudi, ki so ta večer doživeli spreobrnjenje.«
To je eden od mnogih primerov Matere Božje, ki vrača človeštvu izgubljene, a za človeka nujne duhovne resničnosti.
Bolezen in z njo povezano trpljenje je skrivnost. Jezus je stopil vanj na križu. Po zakramentu bolniškega maziljenja vstopa on sam v naše življenje, v bolezenske zgodbe in nas trpeče pridruži svoji daritvi.
Trpljenja se vsi bojimo. Zato je treba vse storiti, da se ga vsem olajša in da bi ga mogli sprejeti in posvetiti. Danes v potrošniški družbi, ko se vse presoja po koristnosti, smo v nevarnosti, da življenje, ko na videz ni več koristno, zavržemo. Iz take miselnosti se rojevajo samomori in misli na evtanazijo oziroma tako imenovano »lepo smrt« s pomočjo.
Dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji. V Marijinem srcu je drugačna resnica, i se glasi: Vi ste veliko vredni, postanete lahko celo aktivni nosilci odrešenja njenega Sina svetu! Tudi v bolezni, stiski in trpljenju iščite njegovo voljo in jo skušajte izpolniti. Dajte svojo nemoč na razpolago Njemu, da preko nje zasije Božja ljubezen – več v življenju ne morete storiti.
Amen.
