Kako velik naj bo dar, za katerega se je potrebno zahvaliti? Ni pomembna velikost, pomembno je srce, s katerim prihajamo pred Gospoda, pomembno je, da smo hvaležni. Jezus je v jeruzalemskem templju izpostavil in pohvalil ubogo vdovo, ki je dala najmanj od vseh darovalcev, a je bil njen dar največji, saj je darovala vse, kar je imela.
Na zahvalno nedeljo se Bogu zahvaljujemo za mnoge prejete darove. Ne gledamo s človeškimi očmi na velikost daru, ampak z vsem srcem izražamo hvaležnost za Božje darove in milosti. Zavedamo se, da vse prihaja od Gospoda, naj bodo to lepi trenutki ali pa trenutki preizkušenj.
Bogu se zahvaljujem za dar poklicanosti, da mu kot pastir sedaj morem služiti v novomeški škofiji. Ob tem se s hvaležnostjo oziram na 15 let naše škofije in na vse, ki ste bili v tem času orodje v Božjih rokah, še posebej na našega prvega škofa msgr. Andreja Glavana. Bogu se zahvaljujem za vse naše duhovnike, redovnike in redovnice, ki darujejo svoj duhovni dar poklicanosti za Božje ljudstvo. Posebej pa se Bogu zahvaljujem za vse vas brate in sestre, zbrane v župnijskih občestvih, ki vsak na svoj način prispevate k rasti Božjega kraljestva med nami in v naši škofiji. V zadnjih dveh letih nas je doletela preizkušnja epidemije. Hvala vam, da ste v tem času v družinah z veliko mero iznajdljivosti ohranjali in skrbeli za družinska bogoslužja, ki so ustvarjala mala občestva molitve. Naj ta domača vez molitve z Bogom ostane še naprej vir duhovne povezanosti.
Beseda Karitas je v tem času dobivala pravi pomen celostne skrbi in razdajanja za človeka v stiski. Pravo karitativnost živijo zdravstveni delavci, ki svoj čas in svoje napore darujejo za naše zdravje, zato jim izrekam zahvalo. Hvala vsem sodelavcem Karitas, ki ste prihajali do ljudi v stiski. Prav tako hvala vsakemu, ki je prepoznal stisko bližnjega, pristopil do njega in mu lajšal duhovno ali materialno pomanjkanje. To so tisti skriti darovi uboge vdove, ki jih malokdo vidi, v Božjih očeh pa so neskončno veliki. S hvaležnostjo izročam Bogu vse trpeče brate in sestre doma, po domovih za ostarele in po bolnišnicah, ker dajete smisel svojemu trpljenj, ko se pridružujete trpečemu Jezusu. Ob tem pa se molitvah spominjam vseh tistih, ki ste v bolezni izgubili svoje bližnje. Moja hvaležnost je bližina in povezanost v molitvi. Čas preizkušnje pa je tudi čas, ko se pokaže, kje je potrebno še okrepiti prizadevanja za skupno rast. Zato sem hvaležen vsem, ki si prizadevate za enotnost v našem narodu in vsem, ki darujete svoje molitve za različne namene.
Hvaležnost naj ne izgine iz naših src in iz naših dejanj, saj dobra dela govorijo o plemenitosti človekovega srca in njegovi povezanosti z Bogom. Tako dar uboge vdove ni več skrit med mnogimi večjimi darovi, ampak postane zgled darovanja in hvaležnosti.
+ Andrej Saje, novomeški škof