»Zahvaljujemo se ti, o Bog, zahvaljujemo se, tvoje ime je blizu tistim, ki pripovedujejo o tvojih čudovitih delih (Ps 75, 2)«, poje psalmist, ker se zaveda, da vse, kar smo in kar imamo, prihaja od Boga.
Po letih pozeb in suše lahko Bogu damo zahvalo za letošnji obilen pridelek, dar zemlje in delo človeških rok. Ne bi bilo prav, če bi zasluge za pridelek pripisovati samo sebi in našemu delu. Sama narava nam govori, da nismo njeni gospodarji, ampak oskrbniki, ki se ob obilju sadov znajo obrniti na Stvarnika in Očeta s hvaležnim in zaupnim srcem. Hvaležnost pomeni, da priznavamo, da nam je to, kar imamo, podarjeno, čeprav pridobljeno s skrbnim in pogosto napornim delom. Zmožnost načrtovanja in uresničevanja dela, ki ob svojem času rodi svoj sad, je prav tako Božji dar. Je dar soustvarjanja in sodelovanja s Stvarnikom, da bi bil svet lepši in bi nam stvarstvo služilo za večjo medsebojno edinost in povezanost. Papež Frančišek nas spodbuja k zavzemanju za naravo in za najšibkejše brate in sestre; če že samo dejstvo, da moramo biti človeški, spodbuja ljudi, da skrbijo za okolje, katerega del so, »zlasti kristjani opažajo, da so njihove naloge znotraj stvarstva, njihove dolžnosti do narave in do Stvarnika sestavni del njihove vere.« (prim. Laudato si, 64).
Še vedno se spominjamo lanskoletnih poplav in zaskrbljeni spremljamo novice o vremenskih ujmah po Srednji Evropi in po svetu. Ob različnih preizkušnjah se v družbi najprej pokaže solidarnost med ljudmi, ki pa ni samoumevna. Temelj solidarnosti je spoštovanje in ljubezen do vsakega človeka in izhaja iz zapovedi ljubezni do Boga in bližnjega. Zato se ob zahvalni nedelji Bogu zahvaljujem za naša občestva, ki so šola take solidarnosti. Tista 'mala občestva', kot je družina, kjer oče in mati s svojim zgledom otroke navajata na solidarnost. In 'velika občestva', kot so župnije z različnimi skupinami in živimi občestvi, kjer župniki in voditelji oziroma animatorji vernike animirajo za karitativno delo, ter za celotno občestvo naše krajevne Cerkve v Škofiji Novo mesto. Hvala vsem, ki nas spodbujajo k solidarni pomoči in tistim, ki so se na ta povabila odzvali. Kristus nas kot svoje učence vabi k medsebojni povezanosti, ko pravi: »Kjer sta ta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi (Mt 18, 20).« Zato je za živost Cerkve pomembno, da živimo drug z drugim, drug drugega podpiramo in drug za drugega molimo. Občestvo ni samo navzočnost, je tudi molitev, so dobra dela in je medsebojna podpora.
V današnjem času neštetih informacij, iz katerih je pogosto težko izluščiti zrno resnice, nam je Božja beseda luč na naši poti in svetilka našim nogam (prim Ps 119, 105) . Ko vsak dan pri sveti maši in osebno prebiramo, premišljujemo in molimo z Božjo besedo, se Bogu zahvaljujem za njegovo jasno besedo, ki nam odgovarja na preprosta vsakdanja vprašanja in nam daje odgovore v težkih življenjskih dvomih. Ne glede na to, kakšni časi so ali bodo prišli, nam je Božja beseda, zapisana v Svetem pismu, neuničljivo upanje in moč za naše življenje. Zato jo radi prebirajmo, premišljujmo in ob njej molimo. Vsaka skupnost, skupina ali občestva naj svoje srečanje rado začnejo z Božjo besedo in iz nje živi.
Bratje in sestre! Bogu se zahvaljujem za vse sodelavce, duhovnike, redovnike, redovnice in verne laike. Zaradi vaše zavzetosti so župnije in druga mala občestva žive skupnosti, v katerih čutimo, da med nami prebiva Bog. Hvala tudi vsem, ki svoje trpljenje in preizkušnje darujete za različne potrebe sveta in Cerkve. Naša hvalnica se s psalmistovimi besedami dviga k Tebi, Gospod, naš Bog, ko se ti zahvaljujemo z vsem svojim srcem, tvoje ime častimo na veke, zakaj velika je tvoja dobrota do nas (prim. Ps 86, 12-13).
msgr. dr. Andrej Saje,
škof
