Škofje so po Božji ureditvi nasledniki apostolov. Posvečeni so lahko samo po papeževem naročilu od drugih škofov, ki so bili veljavno posvečeni. Ta veriga izvira oz. sega do samih apostolov, prvih Jezusovih učencev, zato so škofje tudi nosilci apostolskega nasledstva. Imenuje jih papež kot poglavar vesoljne Cerkve, posveti pa jih lahko kateri koli veljavno posvečeni škof, ki se mu po tradiciji določi še škofa soposvečevalca. S škofovskim posvečenjem, ki se izbranim duhovnikom podeli s polaganjem rok in z molitvijo, škofje sprejmejo posvečevalno, učiteljsko in vodstveno službo. Pred posvečenjem morajo izpovedati apostolsko vero in obljubiti zvestobo papežu, kar je znamenje hierarhične povezanosti s Petrovim naslednikom. Ob diakonatu in prezbiteratu je škofovska služba tretja stopnja svetega reda.
Škofje svoje poslanstvo lahko vršijo samo v občestvu in edinosti s papežem in ostalimi škofi. Škofje, ki jim je zaupana skrb za posamezne škofije, se imenujejo krajevni (episcopi diocesani), drugi se imenujejo naslovni (titulares). Naslovni škofje so običajno pomožni škofje ali škofje pomočniki, ki imajo pravico nasledstva, in so dodeljeni v pomoč krajevnemu škofu. Nekateri naslovni škofje opravljajo razne službe v uradih Rimske kurije.
Krajevni škof ima v svoji škofiji redno, lastno in neposredno oblast, ki se zahteva za izvrševanje njegove službe. Ima zakonodajno, izvršno in sodno oblast, ki jo v skladu s pravnimi predpisi vrši sam ali po drugih. Škofijo vzame v posest, ko po določbah predpisov pokaže apostolsko pismo o imenovanju (t. i. bulo) in se o tem sestavi zapisnik. S tem dejanjem škof dobi potrebno sodno oblast in škofijo tudi zastopa v pravnem prometu.
Škofija je del Božjega ljudstva, ki je izročen pastirski službi škofa in biva na določenem ozemlju. Razdeljena je na posamezne župnije, ki se povezujejo v dekanije. Pri opravljanju škofovega poslanstva so njegovi prvi sodelavci duhovniki, prav tako imajo pri oznanjevanju evangelija pomembno vlogo tudi diakoni in laiki.
Škof v službi učitelja v veri oznanja Kristusov evangelij, kar je njegovo prvo in najvažnejše poslanstvo. K njegovi posvečevalni službi sodi delitev zakramentov, med katerimi so v ospredju obhajanje svete evharistije, podeljevanje svete birme, diakonata
in mašniškega posvečenja, posvetitev oltarjev v bogoslužnih prostorih in svetih olj oziroma njihova blagoslovitev (sveta krizma, krstno in bolniško olje). Vodstvena služba se izraža v pastoralni ljubezni in skrbi za vernike, ki živijo na območju njegove škofije, s posebnim ozirom na obrobne, nemočne in druge pomoči potrebne.
Župnijska občestva redno obiskuje, deli zakramente in goji dialog z verujočimi, drugimi krščanskimi Cerkvami ter preostalimi verskimi skupnostmi. V hierarhični povezanosti s papežem
in v edinosti z njim ter z vsemi škofi po svetu skrbi za oznanjevanje krščanskega nauka in njegovo udejanjenje ter za edinost Cerkve. Škof je poklican, da po zgledu Jezusa kot dobrega Pastirja služi in je blizu ljudem ter osebno pričuje izkušnjo Božje ljubezni.