Skupna izjava verskih skupnosti glede uvajanja samomora s pomočjo v slovensko zakonodajo

Naš čas je zaznamovan z etičnimi dilemami, s kakršnimi se človeštvo še ni srečalo. Ko se v Sloveniji soočamo s Predlogom zakona o prostovoljnem končanju življenja, prihaja na površje zaskrbljenost vsakega človeka o tem, ali bo lahko doživel miren konec svojega življenja. 

Binkoštna cerkev, Evangeličanska cerkev Augsburške veroizpovedi v Sloveniji, Islamska skupnost v Republiki Sloveniji, Judovska skupnost Slovenije, Katoliška cerkev na Slovenskem, Makedonska pravoslavna cerkev ter Srbska pravoslavna cerkev se želimo opredeliti do teh vprašanj, predvsem ob poskušanju, da bi bil v slovensko zakonodajo uveden samomor s pomočjo.

Storiti vse, da se trpljenje omili 

Kljub napredku medicine ostaja dejstvo, da smo ljudje podvrženi staranju, bolezni in trpljenju, neizogibno pa tudi smrti. Ob tem se je treba zavedati, da je vse to del celote človeškega življenja. Človeštvo vedno znova išče odgovor na vprašanje trpljenja, posebej danes, ko je medicina sposobna podaljšati življenje, s tem pa včasih tudi umiranje in trpljenje.

Vedno se je treba prepričati, da razni medicinski posegi resnično služijo namenu zdravljenja. Vsak človek ima možnost, da se odpove tistim terapijam, ki ne bi odpravile trpljenja in bolezni, ampak bi le podaljšale agonijo. Storiti je treba vse, da se trpečemu človeku pomaga, mu lajšati bolečine, mu biti blizu in izkazovati vsakršno – medicinsko, versko, čustveno – podporo, ki jo ranljiv človek potrebuje. Narediti je potrebno vse, da bodo vsi, tako najbližji kot tudi družba kot taka, pripravljeni pri tem spremljanju sodelovati.

Vsako življenje je vredno

Katerakoli družba svojo človečnost pokaže tako, da ranljivim, bolnim, ostarelim in trpečim osebam pomaga na vse načine, da bi lahko vsak njen član, kljub bolezni in staranju, nekoč doživel svoj odhod v miru.

Vsekakor trpečim, predvsem neozdravljivo bolnim, ne bomo pomagali tako, da jim – celo na ravni zakonodaje – ponudimo kakršnokoli obliko predčasnega dokončanja življenja. S tem zgolj uvajamo razlikovanje med “vrednim” in “nevrednim” človeškim življenjem.

Vsako dejanje, s katerim namerno končamo svoje življenje ali življenje drugega, pomeni popolno nasprotje tega, k čemur bi morali kot družba stremeti: k spoštovanju in skrbi za vsako človeško življenje. Tako z etičnega kot verskega vidika je takšno dejanje nedopustno, uvajanje možnosti samomora s pomočjo pa pomeni družbeno odpoved skrbi za najbolj ranljive.

Namesto da v družbo uvajamo misel na možnost prostovoljne smrti, bi morali sredstva vlagati v preprečevanje želje po smrti, ko se ta pojavi zaradi trpljenja v bolezni ali ob koncu življenja.

Razvijati paliativo in celostno obravnavati vsakega človeka

Vsak neozdravljivo bolan posameznik mora biti deležen najboljše in najcelovitejše možne paliativne oskrbe: telesne, čustvene, socialne, verske in duhovne. Paliativna medicina zagotavlja celovito in učinkovito podporo trpečim bolnikom in njihovim družinam, tudi kadar bolezni ni mogoče pozdraviti. Zato spodbujamo paliativno oskrbo pacienta in njegove družine v zadnjem obdobju življenja. Namesto hitrih rešitev v obliki navajanja na misel o samomoru spodbujamo plemenito človeško predanost skrbi drug za drugega, zlasti za tiste, ki trpijo.

Zaključek

Binkoštna cerkev, Evangeličanska cerkev Augsburške veroizpovedi v Sloveniji, Islamska skupnost v Republiki Sloveniji, Judovska skupnost Slovenije, Katoliška cerkev na Slovenskem, Makedonska pravoslavna cerkev ter Srbska pravoslavna cerkev skupno izjavljamo,

1. Da bi zakonsko uvajanje možnosti samomora s pomočjo pomenilo posredno spodbudo bolnikom k končanju lastnega življenja, kar kategorično zavračamo. To je etično nesprejemljiv ukrep pomoči neozdravljivo bolnim v naši družbi.
2. Da si moramo prizadevati, da se neozdravljivo bolni ne bi čutili v breme družbi, da se ne bi počutili nekoristni in da bi se vsi zavedali vrednosti in dostojanstva vsakega, tudi ranljivega življenja. Družbena sredstva je potrebno vlagati v celosten pogled na človeka in v razvoj paliativne oskrbe.
3. Da je potrebno storiti vse, da bi bila vrednota človeškega življenja, ki je dar Stvarnika, v naši družbi vedno bolj spoštovana in negovana. Predlog zakona o prostovoljnem končanju življenja je popolno nasprotje temu prizadevanju.
4. Da je potrebno Predlog zakona o prostovoljnem končanju življenja nemudoma umakniti iz parlamentarnega postopka, začeti strateško, premišljeno in široko razpravo o teh temah ter iskati trajne, človekoljubne in dostojne odgovore na vprašanje človekovega trpljenja.

dr. Daniel Grabar, superintendent Binkoštne cerkve

mag. Leon Novak, škof Evangeličanske cerkve Augsburške veroizpovedi

mag. Nevzet Porić, mufti Islamske skupnost v Republiki Sloveniji

g. Boris Čerin-Levi, predsednik Judovske skupnosti Slovenije

dr. Andrej Saje, predsednik Slovenske škofovske konference

Dimitar Gazinkovski, arhierejski namestnik za Slovenijo – Makedonska pravoslavna Cerkev

Aleksandar Obradović, arhierejski namestnik za Slovenijo – Srbska pravoslavna cerkev