V soboto, 19. marca 2022, na slovesni praznik glavnega zavetnika novomeške škofije svetega Jožefa, ženina Device Marije, je v novomeški stolni cerkvi novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje ob navzočnosti njegove ekscelence msgr. Jean Marie Speich, apostolskega nuncija v RS, ob 10. uri vodil praznično somaševanje.
Med sveto mašo je škof ordinarij dr. Antonu Perparju podelil najvišje škofijsko priznanje – Odličje svetega Jožefa za leto 2022. Ob koncu so se duhovniki in verniki nunciju zahvalili za njegovo navzočnost in homilijo. Popoldne pa si je nuncij v spremstvu škofa Andreja ogledal še razstavo o začetku krščanstva na Dolenjskem »Gorjanci med Rimom in Bizancem« v Dolenjskem muzeju.
+++
HOMILIJA APOSTOLSKEGA NUNCIJA V RS
NJEGOVE EKSCELENCE MSGR. JEAN MARIE SPEICHA
Spoštovani škofje, sestre in bratje, pred tremi meseci smo zaključili leto sv. Jožefa, ki ga je želel papež Frančišek. Upam, da je pripomoglo k svetosti in poti popolnosti v vaši škofiji, ki je posvečena temu velikemu svetniku. V evangeliju smo slišali, da “je Jožef storil, kakor mu je angel naročil in je Marijo vzel k sebi (Mt 1,24). V teh besedah je že vsebovano poslanstvo, ki mu ga Bog zaupa: biti varuh. Čigav varuh? Marijin in Jezusov varuh, a njegovo varstvo se kasneje razširi na Cerkev, kot je poudaril sv. Janez Pavel II.: “Tako kot je ljubeče skrbel za Marijo in se z veseljem posvetil Jezusovi vzgoji, sv. Jožef varuje in brani tudi skrivnostno Kristusovo Telo, ki je Cerkev, katere podoba in vzor je Marija” (Ap. spodb. Odrešenikov varuh, 1).
Kako živi Jožef poslanstvo varuha? Skrito, ponižno, v tišini, a nenehno navzoč in popolnoma zvest, tudi, ko česa ne razume. Skrbno in ljubeče spremlja vsak trenutek življenja, od poroke z Marijo do najdenja dvanajstletnega Jezusa v templju. Mariji, svoji ženi, stoji ob strani v veselih in težkih trenutkih življenja: tako na poti, ko se gresta popisat v Betlehem, kot v vznemirljivih in radostnih trenutkih poroda; tako na dramatičnem begu v Egipt kot v zaskrbljenem iskanju Sina v templju; zatem pa v vsakdanjosti nazareškega doma, v delavnici, kjer je Jezusa učil obrti.
Kako živi Jožef to svojo poklicanost Marijinega in Jezusovega varuha, varuha Cerkve? V nenehni poslušnosti Bogu, v odprtosti Njegovim znamenjem, v razpoložljivosti Božjemu in ne svojemu načrtu. Takšno držo Bog pričakuje tudi od Davida, kot smo slišali v prvem berilu: Bog si ne želi hiše, ki bi jo zgradila človeška roka, ampak želi človekovo zvestobo Njegovi Besedi, Njegovemu načrtu; saj je Bog sam tisti, ki zida hišo, hišo iz živih kamnov, zaznamovanih s Svetim Duhom. Jožef je »varuh«, ker zna poslušati Boga, se pusti voditi Božji volji in je prav zato še bolj pozoren do tistih, ki so mu zaupani. Dogodke zna brati z realizmom, pozoren je na dogajanje okrog sebe, zna izbirati najbolj modre odločitve. Dragi prijatelji, v njem vidimo, kako se odgovarja na Božji klic – z razpoložljivostjo, s pripravljenostjo; hkrati pa vidimo tudi, kdo je središče krščanske poklicanosti: Kristus! Varujmo Kristusa v našem življenju, da bomo varovali druge, da bomo varovali stvarstvo in da bomo varovali mir!
»Varovati drugega« presega le poklicanost nas kristjanov, saj gre preprosto za človeško poklicanost, ki zadeva vse ljudi. Gre za varstvo celotnega stvarstva, lepote stvarstva, kot nam govori Prva Mojzesova knjiga in kot nam je pokazal sv. Frančišek Asiški: gre za spoštovanje vsake Božje stvaritve in okolja, v katerem živimo. Gre za ljubeče varovanje vseh, posebej otrok, ostarelih, najšibkejših, ki pogosto ostajajo na obrobju našega srca. Pomeni skrbeti drug za drugega v družini: pomeni vzajemno skrb zakoncev drug za drugega, skrb staršev za otroke, kasneje pa skrb otrok za starše. Pomeni tudi, živeti iskrena prijateljstva, ki varujejo medsebojno zaupanje, spoštovanje in dobro drugega. Vse je izročeno v varstvo človeku in ta odgovornost je odgovornost vseh nas. Bodite varuhi Božjih darov!
Kadar človek ne sprejme te odgovornosti, kadar ne skrbimo za stvarstvo in za brate, se prične širiti uničevanje in srce okameni. Žal se v vsakem zgodovinskem obdobju najdejo »Herodi«, ki napletajo zanke smrti, ki uničujejo in pačijo obličje moža in obličje žene. Mir in veselje sta sad Svetega Duha. »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci« (Mt 5,9). Ker smo sinovi in hčere Boga, s to krščansko poklicanostjo prinašamo mir in srečo. »Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se preobražajte z obnovo svojega uma« (Rim 12,2). Kristjan ravna kot sv. Jožef: deluje in ne nasprotuje. Vsako naše dejanje naj izhaja iz osebne odločitve in ne iz nasprotovanja obnašanju sočloveka. Kot vzor in kot dejanje miru.
Ne dopustimo, da pota našega sveta in naših družin spremljajo znamenja nezrelega egocentrizma, uničevanja in smrti. Če želimo varovati druge, moramo skrbeti tudi sami zase! Pomislimo, da sovraštvo, zavist, napuh umažejo življenje! Zato »varovati« pomeni bedeti nad svojimi čustvi, nad svojim srcem, ker iz njega prihajajo dobre in slabe misli: tiste, ki gradijo in tiste, ki uničujejo! Ne smemo se bati dobrote, ne smemo se bati niti nežnosti.
»Skrbeti za drugega, varovati drugega«, predpostavlja dobroto, pomeni skrbeti za drugega in varovati drugega z nežnostjo. Sv. Jožef je v evangelijih predstavljen kot močan, pogumen mož, kot delavec, a je mož poln miline, ki ni lastnost šibkih, ampak je, nasprotno, znamenje močnega duha in zmožnosti živeti pozornost, sočutje in odprtost do drugega, ljubezen. Ne smemo se bati dobrote in miline!
Varovati Jezusa z Marijo, varovati celotno stvarstvo, varovati vsako osebo, posebej najbolj ubogo, varovati sami sebe, ohranjati mir in veselje: to je poklicanost, v katero je poklican vsak od nas, da zasveti zvezda upanja: z ljubeznijo varujmo to, kar nam je Bog podaril! Kličem priprošnjo Device Marije in sv. Jožefa na Novo mesto, na Slovenijo in na ves svet. Amen.
+++
Predstavitev
dr. ANTONA PERPARJA
prejemnika škofijskega Odličja sv. Jožefa v letu 2022
Odličje sv. Jožefa v letu 2022 prejme dr. Anton Perpar iz župnije Dobrnič. Predlog za odlikovanje so podali njegov domači župnik Miloš Košir ter dekan in drugi duhovniki žužemberške dekanije. Predlog sta sprejela in enoglasno potrdila Zbor svetovalcev in Seja dekanov.
Dr. Anton Perpar je bil rojen 20. avgusta 1967 v Novem mestu. Doma je v vasi Korita, župnija Dobrnič. Že od mladih nog - in rok - igra na orgle v župniji Dobrnič. Kot mladega fantiča ga je navdušil in uvajal v orglanje takratni dobrniški kaplan, pokojni gospod (Franc?) Povirk. Od tedaj redno, vsak teden, že več kot štirideset let, brez izjeme in počitnic, orgla v župnijski cerkvi sv. Jurija pri bogoslužnih obredih ter pri drugih svečanih dogodkih, med katerimi so bili v preteklosti najpomembnejši »Baragovi dnevi«. Do leta 2016 je igral pri obeh nedeljskih sv. mašah. V zadnjih letih je hkrati tudi zborovodja župnijskega mešanega pevskega zbora ter redni član župnijskega pastoralnega sveta.
Svoje poslanstvo v župniji živi z globoko vero in predanostjo Bogu in Cerkvi. Je veren, dobrosrčen, zmeren, skromen, delaven. Za svoje prostovoljno delo v župniji ne prejema nobenega finančnega daru.
Lepoto vere prenaša tudi v širše okolje kot dr. agronomskih znanosti s statusom raziskovalca, zaposlen na Biotehniški fakulteti v Ljubljani kot asistent na Oddelku za agronomijo, ter kot predsednik Kulturno turističnega društva Dobrnič, kjer premišljeno in skrbno povezuje kulturne in turistične krajevne dogodke.
