Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo. Glavni razlog za ustanovitev praznika je bil, da je število svetnikov tako naraslo, da se jih pri bogoslužju ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej. Papež Gregor IV. je namreč leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov.
Praznik vseh svetnikov je pomemben dan vere, upanja in ljubezni. To ni »dan mrtvih«, kot je bilo do nedavnega napisano na naših koledarjih, ampak je to dan živih, kajti Bog nas ima rad in trdno drži njegova obljuba: »Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje!«(prim. Jn 11b). Pomembno je, da ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo, kmalu potem ko so umrli, živijo! Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali sveti, ta pot pa je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih.
Papež Frančišek je o prazniku vseh svetih zapisal: »Svetost in pot svetosti sta nekaj lepega. Na današnji praznik nam svetniki pravijo, naj zaupamo v Gospoda, saj »Gospod nikoli ne razočara«. Je naš »dober prijatelj«, ki nam vedno stoji ob strani. »Svetniki nas s svojim pričevanjem opogumljajo, naj nas ne bo strah iti proti toku in biti nerazumljeni ter zasmehovani, kadar govorimo o Njem in o evangeliju; s svojimi življenji nam kažejo, da kdor ostane zvest Bogu in njegovi Besedi, izkusi tolažbo njegove ljubezni že na tej zemlji in nato stoterno v večnosti.« To je tudi tisto, v kar upamo in prosimo Gospoda za naše rajne brate in sestre. Cerkev je namreč z modrostjo postavila praznika vseh svetih in spomina vernih rajnih enega za drugim. Tako se naši hvalnici Bogu in češčenju blaženih pridružuje molitev priprošnje za vse, ki so pred nami s tega sveta odšli v večno življenje.«
Praznik vseh svetnikov je torej naš skupni praznik, praznik vere, upanja,veselja in ljubezni! Zato se prvega novembra, kot poje Cerkev v hvalnicah tega slovesnega praznika, veselimo poveličanja vseh svetih članov Cerkve tudi mi, ko po njihovem zgledu in priprošnji v veri z njimi potujemo obljubljeni večni sreči naproti!
Vir: Ognjišče
Pripravil: Franci Koncilija