V petek, 23. februarja, smo se spomnili dneva, ko so tega dne leta 1943 otroci v gozdu pod mirenskim gradom ob potoku Vejeršca našli nestrohnjeno truplo mučenca dijaka Alojzija Grozdeta. Dva dni kasneje, 25. februarja 1943 je bil pokopan na pokopališču v Šentrupertu.
Ta pomenljivi spomin smo obhajali s spominsko sveto mašo popoldan, v župnijski cerkvi na Mirni, ki jo je daroval domači župnik Robert Hladnik, ob somaševanju postulatorja Igorja Luzarja. Ker je bil ta dan tudi postni petek, smo pred sveto mašo imeli tudi pobožnost križevega pota. Ob razmišljanju postaj Jezusovega križevega pota smo lahko podoživljali tudi križev pot blaženega mučenca, pred skoraj 80 leti. Kakor je Jožef iz Arimateje zaprosil za Jezusovo telo, tako so dobri ljudje poskrbeli, da je bil blaženi mučenec Alojzij mesec in pol po svoji smrti dostojno pokopan. Župnik Hladnik je v homiliji med mašo poudaril: »Dejstva najdenja trupla bl. Alojzija so nam znana – od nabiranja zvončkov do skupine šolskih otrok, lokalnih mož, župnika Širaja, tete Ivanke in drugih udeležencev. Po dveh mesecih ga najdejo in čez dva dni pokopljejo v bližnjem Šentrupertu. Tako je tam dobil prvi začasni grob, pokop, molitev. Koliko jih je še, ki vsega tega niso in morda celo nikoli ne bodo dobili. Prav je, da se jih ob tem spominu najdenja mučenčevega trupla spomnimo in tudi zanje molimo«. Ob koncu svete maše je sledil blagoslov z relikvijami ter molitev in priprošnja k blaženemu. Potem pa so udeleženci lahko še osebno počastili relikvije blaženega.
Življenje in mučeništvo blaženega sta nam lahko močno duhovno vodilo prav v postnem času, ko se trudimo, da bi svoje življenje čim bolj usmerjali k Jezusu. Mučenci pa so nam na tej poti zgled. Ali kakor je to lepo izrazil kard. Semmeraro ob nedavni beatifikaciji španskih mučencev: »Mučenec namreč ni le tisti, ki trpi preganjanje, ampak tudi tisti, ki lahko kot Jezus s križa reče: Oče, odpusti«.
