V soboto, 2. junija 2018, je pri kapeli Božjega usmiljenja ob grobišču pod Krenom v Kočevskem rogu potekala tradicionalna spominska in spravna slovesnost v spomin na vse žrtve revolucionarnega nasilja in pobojev med in po drugi svetovni vojni. Po maši, ki jo je ob vodil novomeški škof Andrej Glavan, je sledil krajši kulturni program z nagovorom zgodovinarja mag. Jurija P. Emeršiča.
Kot je v nagovoru pri maši izpostavil škof Glavan, smo kristjani poklicani, da odpuščamo vse žalitve in zločine, saj maščevanje povzroča le novo zlo, ki se na ta način le veča. To pa ne pomeni pozabljati na zgodovino in krivice, saj stara modrost pravi, kdor pozablja zgodovino, je obsojen na to, da jo ponovno doživi. V molitvi smo se zato spominjali vseh žrtev in hkrati Boga prosili za milost sprave v slovenskem narodu, da bo spet brat podal roko bratu.
Spoštovani visoki gostje, predstavniki političnega in kulturnega življenja, dragi duhovniki, svojci in sorodniki žrtev povojnih pobojev tu v roških breznih in drugod, spoštovani organizatorji maše, člani Nove slovenske zaveze, bogoslužni sodelavci, zlasti pevski zbor iz Zagradca in vsi, ki prihajate, da se vsako leto poklonimo žrtvam množičnih izvensodnih pobojev vojnih ujetnikov, domobrancev in civilistov. Ta strašna morija je bila zločin, kakršnega slovenska zgodovina ne pomni. Danes je 1. sobota v mesecu. Opravili bomo mašo v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki nas je v Fatimi vabila, naj delamo pokoro in zadoščujemo za grehe človeštva.
Letos se spominjamo tudi 800-letnice konca 1. svetovne vojne. Tudi ta je na slovenskem ozemlju zahtevala skoraj milijonske žrtve. A poboj po drugi svetovni vojni je strašen zločin zato, ker gre za poboj, ki so ga zagrešili Slovenci nad svojimi brati in žrtvami drugih narodnosti, ki so se skušale umakniti pred krutim maščevanjem revolucionarjev, a so bili zahrbtno in s prevaro vrnjeni. Ti poboji na našem prehodnem slovenskem ozemlju so spremenili našo Slovenijo v eno samo grobišče. Tu se zbiramo, da bi molili in z molitvijo odpirali oči za resnico in potrebnost sprave. Spominjanje je potrebno, da se nikoli ne bi ponovila takšna tragedija in zločin.
Nekateri pravijo, da tudi spominjanje na poboje ne prispeva k spravi. A vseh teh žrtev se ne spominjamo, ker bi v sebi gojili sovraštvo do kogarkoli ali da bi hoteli podaljševati spor v narodu ali celo mislili na maščevanje. Kristjanom mora biti kaj takega tuje. A velja tudi, da tisti, ki se ne spominjajo zgodovine, so obsojeni, da jo ponovno doživijo v morda še večji krutosti.
Sveti papež Janez Pavel II., ki je za jubilej leta 2000 priporočal, naj se začno postopki za razglasitev mučencev vseh totalitarnih režimov 20. stoletja, fašizma, nacizma in komunizma, je dejal: »Molčati o teh mučencih bi bilo nekaj diaboličnega, nekaj peklenskega, ker bi pomenilo utišati glas Boga, ki nam po mučencih govori. Dejstvo je, da je naša Slovenija posejana z grobovi mučencev, ki so bili žrtve ne le totalitarnih nasprotnikov, ampak tudi iz slepega sovraštva zaradi vere umorjeni. Niso bili vsi svetniki, so pa mnogi umirali z rožnim vencem v roki in z molitvijo na ustih, kot so pokazali izkopi mnogih žrtev, med drugimi tudi noseče matere, ki je z rožnim vencem ovito roko še v grobu objemala otroka v svojem telesu.
V 2. berilu smo slišali težko razumljivo misel: »Če boste potrpežljivo prenašali, ko trpite, čeprav delate dobro, je to milost pred Bogom.« (1 Pt 2,20). Apostol Peter se je s temi besedami obračal na sužnje, ki so se spreobrnili v krščansko vero in so morali, kakor vsi sužnji v tedanji družbi, še vedno prenašati nerazumevanje in povsem neupravičeno slabo ravnanje. Te besede pa veljajo tudi vsem tistim, ki moramo v katerem koli času in kraju prenašati zapostavljanje, nerazumevanje in krivice. Koliko sramotenja in krivic so doživljali s strani revolucionarnih zmagovalcev ne le pobiti, ampak tudi potomci pobitih, ker so morali poslušati očitke o očetih, narodnih izdajalcih, čeprav so nosili v srcu veliko večjo ljubezen do slovenske domovine, kot pa njihovi revolucionarni nasprotniki.
Apostol Peter pravi, naj v takih primerih ne podlegamo nagonskemu odzivu, temveč naj posnemamo Jezusovo ravnanje. Spodbujal jih je, naj odgovorijo z ljubeznijo in naj v nerazumevanju vidijo celo milost, to je priložnost, ki jo Bog dopušča, da bi dokazali pravega krščanskega duha.
nekateri sicer temu oporekajo, češ da nam lahko uspava zavest in nas ovira v boju proti krivicam. Vendar ni tako. Jezus noče, da bi postali neobčutljivi za krivice in laži, ne želi, da bi postali pasivni. Želi le, da širimo duha prave ljubezni in sprave. V govoru na gori je Jezus rekel: »Slišali ste … oko za oko, zob za zob. Jaz pa vam pravim …« Jezus ni naivnež. Ne zahteva, da bi se morali odpovedati boju proti zlu. Pokaže le, da vračanje zla z enakim zlom, četudi se vrši v imenu pravičnosti, ne spremeni človeške družbe. Če kristjan enakega ne vrača z enakim, to dela zato, ker ve, da iztaknjeno oko bližnjega nikoli ne more nadomestiti očesa, ki mi ga je nekdo iztaknil. Zlo se samo podvaja. Stara modrost pravi, da je resnični zmagovalec tisti, ki po Jezusovem zgledu odpušča. Sovraštvo vedno bolj žre tistega, ki sovraži, kot tistega, ki je sovraštva deležen.
Dragi navzoči!
Mnogi imajo danes polna usta o Evropi, o združeni Evropi. Že pet let po koncu vojne je ustanovitelj Robert Schumann v tej Evropi predlagal deklaracijo o gospodarskem sodelovanju zmagovalcev in poražencev druge svetovne vojne. Mnogi evropski narodi so dosegli od takrat spravo. Le mi Slovenci tega ne zmoremo zaradi zakrknjenosti mnogih, ki še danes odobravajo poboje in širijo sovraštvo zlasti do vernih in vseh, ki zagovarjajo krščanske vrednote.
Zbrani smo ob Gospodovem oltarju, tu poleg enega od več kočevskih brezen, kjer čaka vstajenja na 10-tisoče žrtev. Na oltarju bomo darovali sveto Jezusovo spravno daritev. Mi, ki smo spravljeni z Bogom po Jezusu Kristusu, hodímo po njegovih stopinjah. To so svete stopinje odpuščanja. Prosimo pa tudi za duha sprave v srcih tistih, ki so zagrešili smrt žrtev, ki se jih spominjamo in za duha sprave tudi v srcih vseh njihovih duhovnih naslednikov, ki še z večjim gnevom ponavljajo: sprave ni, ne bo in je ne more biti. Položimo to prošnjo, da bo zmagal duh sprave, z velikim zaupanjem v Marijino brezmadežno Srce.
Brezna okrog katerih se zbiramo so sveta zemlja. Blaženi Alojzij Grozde, katerega 95-letnico rojstva in 75-letnico mučeniške smrti letos obhajamo, je nekakšna simbolna žrtev vseh vojnih in povojnih žrtev. V eni svojih pesmi je zapisal:
»Tebi živeti in zate umreti,
draga Slovenija, srčno želim,
ko ti še lepih dni zarja zasveti,
v tvojih naj svetih tleh grob svoj dobim.«
(Domovini, bl. Alojzij Grozde)
Zaželimo vsem žrtvam mir in nebeško srečo.
Amen.