Prstan je temeljni simbol škofovske službe. Izraža neločljivo edinost Kristusa in Cerkve, Glave in Telesa, združena v ljubezni Ženina in Neveste. Škof postane delež Ženina in njegova krajevna Cerkev je Nevesta, dokončno zedinjena s Kristusom v skrivnosti njegovega učlovečenja in njegove velikonočne ljubeče daritve samega sebe za svojo nevesto, ki je človeškost.
Sveti Jakob iz Saruga je zapisal, da je edina svatba, na kateri se ženin daje v hrano nevesti in vsem svatom, Kristusova velikonočna poroka s človeškostjo. Na prstanu je podoba razlomljenega kruha; razlomljen kruh izraža svobodno, ljubečo daritev samega sebe drugim. In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin« (Lk 22,19).
Razlomljen kruh pomeni, da se škof daruje za svojo Cerkev tako, kot se Kristus daruje za Cerkev in kakor se mož daruje za svojo ženo. Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna (Ef 5,25–27).
Hlebec evharističnega kruha je hkrati podoba edinosti Cerkve. Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha (1 Kor 10,17). Ta edinost je uresničena prav zaradi razlomljenega kruha. Kristus je namreč združil svet preko svojega križa. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. V svojem mesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka. Vzpostavil je mir in po križu spravil oba z Bogom v enem telesu, ko je v svoji osebi ubil sovraštvo (Ef 2,14–16). Škof je oseba miru, sprave in edinosti. Posledično se ne ozira nazaj, ampak živi iz spomina prihodnosti, dopolnitve vsega v Kristusu.