V soboto, 11. januarja, je v Baragovem zavodu v Šmihelu potekalo tradicionalno srečanje kolednikov za novomeško škofijo. Z veseljem ugotavljamo, da se je letos zbralo okoli 200 kolednikov iz različnih dekanij, ki so se pripeljali kar z avtobusi, in da število vsako leto raste. Omeniti je treba tudi, da je še nekaj kolednikov ostalo doma, tako da je sodelujočih v akciji gotovo še veliko več.
Srečanje se je začelo s somaševanjem, ki ga je vodil škof Andrej Glavan. Kolednike je v nagovoru primerjal s sv. tremi kralji, ki so se odpravili na pot, po poti oznanjali Jezusa in mu nato darovali svoje darove, zlato kadilo in miro. Tako so se tudi koledniki odpravili na svojo pot od vrat do vrat, oznanjali rojstvo našega Odrešenika in nabirali darove, ki so jih namenili za revne otroke v misijonih – saj v njih gledamo Jezusa.
Ravnatelj misijonskega središča Slovenije g. Stane Kerin je nato ob diapozitivih razložil, komu vse bodo namenjeni letošnji darovi zbrani v koledniški akciji. Spodaj so našteti misijonarji in njihovi projekti. V glavnem gre za šole in opremo v šolah, saj v tej akciji otroci pomagajo otrokom, šola in izobrazba pa sta eden od glavnih načinov za boj proti revščini in nerazvitosti.
Po predstavitvi je za vse kolednike sledila še malica s picami in sokom. Srečanje se je zaključilo v prijetnem vzdušju.
Več o koledovanju si lahko preberete na strani Misijonskega središča Slovenije.
JANEZ KRMELJ – MADAGASKAR – za SREDNJO ŠOLO
Na jugu škofije deluje pet slovenskih misijonarjev, vsi imamo vsaj osnovno šolo. Želeli pa bi, da naši učenci šolanje nadaljujejo do mature. Najemanje dragih profesorjev je za šole na naših misijonih nemogoče, saj nočejo na podeželje, zato bomo naredili vse, da učenci pridejo do tega središča v Vangaindrano in v tej novi šoli nadaljujejo. Naši učenci bodo tako imeli možnost do maturitetne diplome in bomo sčasoma zamenjali doslej zelo iskane pedagoške in medicinske delavce.
IZIDOR GROŠELJ – MADAGASKAR – za OSNOVNO ŠOLO
Lani je prva generacija zaključila peti razred. Zatem so naši učenci odšli v šesti razred v državno šolo. Tu pa pouk poteka zelo neredno, učitelji večkrat ne učijo, ni klopi, saj sedijo kar na tleh ... Zato so me starši prosili, da bi zgradili še eno takšno šolo, da bi na misijonu imeli celotno devetletko. Šola je velika pridobitev za kraj, saj je velika večina ljudi še nepismena. Nepismenost je zaostalost naših ljudi. Hkrati pa je katoliška šola tudi velikega pastoralnega pomena, saj imamo preko učencev stik z njihovimi starši, kar nam zelo pomaga pri misijonskem poslanstvu.
S. POLONA ŠVIGELJ, OSU – SENEGAL – za VRETEC IN OŠ
V vasi Sanjara že več let prosijo za vrtec in osnovno šolo, ker država nima dovolj struktur in dovolj sredstev za gradnjo zadostnega števila šol, ki jih potrebujejo. Posledica tega je nepismenost in nezmožnost za samostojno življenje in posledično brezposelnost. Naš namen je pomagati pri opismenjevanju prebivalstva in možnost zaposlitve, skratka pomoč pri razvoju dežele tretjega sveta. Zaenkrat so nam vaščani priskrbeli teren, me sestre smo uspele z našimi bornimi prispevki zgraditi obzidje in zdaj nas čaka gradnja vrtca in upamo tudi šole.
S. DORICA SEVER, FMM – med Inuiti Kanada – za OPREMO UČILNIC ZA OTROKE
Otroci in mladina vsak dan po šoli prihajajo v misijon. Pride jih tudi do 50 in sedijo na tleh, ker nimamo dovolj stolov ... V misijonu sta dve večji dotrajani mizi. 75% inuitskih družin živi v negotovosti glede hrane, vzrok za to so visoke cene in nezaposlenost. Julija 2013 smo prenavljali stavbo, dela niso dokončana zaradi kratkega poletja, sedaj bo treba dati energijo za živo občestvo. Mladina in otroci bodo evangelizirani, s tem pa tudi starši, katerim pomagamo pri moralni in verski vzgoji otrok.
P. LOJZE PODGRAJŠEK, DJ – MALAVI – za OPREMO ŠOLE
Projekt nove gimnazije in s tem tudi projekt opreme učilnic, je namenjen Malavijskim otrokom, gimnazijcem, dekletom in fantom, ki ne morejo v privatne šole, ker so njihovi starši revni. Da lahko odpremo šolo, ko bo vse ostalo tudi že pripravljeno, pomeni: nabava knjig, učnih pripomočkov, opreme učilnic, ureditev kuhinje in opreme za kuhanje hrane, pač vsega kar spada v celoten načrt odprtja gimnazije z internati.
S. AGATA KOCIPER, HMP – BRAZILIJA – za MOST
Indijanci so nomadsko ljudstvo, naseljeno v notranjosti amazonskega pragozda. Od obale reke, kjer se zapusti čoln, se podamo do plemena po gozdu, dobri dve uri peš. Ker so poti močvirnate, so položeni hlodi. En traktor nas rešuje pri prevozu tovora. Pogosto obstane v jamah, pa še glavni most se podira. Ni kaj, samo zgraditi nov most in popraviti poti, da ne ostanemo vsak na svojem koncu. Z vašimi darovi sodelujete pri reševanju življenj, kajti v bolezni smo jim lažje blizu ali jih prepeljemo v bolnico; pospešujete šolsko izobrazbo otrok in mladih, predvsem pa ste z nami luč upanja pri krščanskem oznanjevanju in pričevanju.