27. november 2021
Začetek sinodalne poti v novomeški škofiji
V soboto, 27. novembra 2021, so se v Zavodu Friderika I. Baraga zbrali predstavniki novih župnijskih pastoralnih svetov novomeške škofije, ki so skupaj s škofom, generalnim vikarjem ter nekaterimi duhovniki začeli nadalnje korake z laiki po poti sinodalne Cerkve. Predstavniki župnijskih pastoralnih svetov zbrani iz vse škofije so najprej prisluhnili škofovim pozdravnim besedam, kjer je izpostavil, da sinoda pomeni hoditi skupaj po poti. V nadaljevanju je generalni vikar predstavil potek srečanja s prispevkom o pomenu pastoralnih svetov v vsaki župniji. Ob besedah evangelija pa je nato predstavil osnovne korake sinodalne poti in povabil k spreminjanju. Svojo izkušnjo spreminjanja je v obliki pričevanja podal g. Gregor Lotrič, ki je nakazal predvsem pomembnost osebne izkušnje Božje bližine. Sledilo je delo po skupinah, kjer so laiki vodili pogovor ob delovnem listu z Božjo besedo in zbirali odmeve in pozitivne pobude. Vrhunec srečanja je bilo skupno obhajanje svete evharistije. Škof Andrej je pri pridigi izpostavili, da
»udejanjenje sinodalne poti po besedah papeža Frančiška pomeni, da se postavimo na pot učlovečene Besede in hodimo po njenih sledeh tako, da Besedi skupaj z drugimi prisluhnemo. Povabljeni smo, da v molitvi in z razsvetljenjem Svetega Duha odkrijemo nove poti. Sinoda je pot razločevanja, trenutek milosti in proces ozdravljenja, ki ga vodi Sveti Duh. V procesu sinode, ki teče pod geslom, Za sinodalno Cerkev, so poudarjeni trije vidiki: občestvo, sodelovanje in poslanstvo.«
Sveto mašo smo sklenili prvi korak na poti sinodalne poti, ki jo skupaj z verniki hodimo v novomeški krajevni Cerkvi.
***
Sinodalnost kot pot Cerkve; duhovni pogled z gore
Nagovor novomeškega škofa msgr. dr. Andreja Sajeta ob začetku sinodalne poti
Božja beseda nam poroča o Jezusovem javnem delovanju, oznanjevanju Božjega kraljestva in njegovem poslanstvu. Jezus je večino časa v gibanju, z ljudmi se srečuje, tam, kjer oni so. Srečuje jih v njihovih konkretnih okoliščinah, prisluhne njihovim vprašanjem in hrepenenjem. Pred oznanilom in čudeži jih pogosto sprašuje, da bi v njih spodbudil refleksijo trenutnega stanja in krepitev njihove želje po odrešenju. Učence šola in spodbuja, da bi začeli gledati kot odrešeni ljudje z duhovnimi očmi, kjer se zrcali Božji pogled na človeka. Slepega Bartimaja pred ozdravitvijo najprej vpraša, kaj hoče, da mu stori (Mr 10,51). Gospod ne vsiljuje odgovorov. Gospoda je potrebno prepoznati in se odločiti zanj ter sprejeti odrešenje. Bartimaj je za Jezusa najprej slišal, poslušal ga je, veroval vanj in končno spregledal. Kdor si ničesar ne želi in ne prosi, se ne more zgoditi.
Udejanjenje sinodalne poti po besedah papeža Frančiška pomeni, da se postavimo na pot učlovečene Besede in hodimo po njenih sledeh tako, da Besedi skupaj z drugimi prisluhnemo. Povabljeni smo, da v molitvi in z razsvetljenjem Svetega Duha odkrijemo nove poti. Sinoda je pot razločevanja, trenutek milosti in proces ozdravljenja, ki ga vodi Sveti Duh. V procesu sinode, ki teče pod geslom, Za sinodalno Cerkev, so poudarjeni trije vidiki: občestvo, sodelovanje in poslanstvo.
Smo kot učenci, ki so bili z Jezusom povabljeni na goro, kjer se je pred njimi spremenil. O tem poročajo trije evangelisti. (Mt 17,1–13, Mr 9,2–13; Lk 9,28–36). Vzpon zahteva odločitev, povezan je z naporom in vztrajanjem. Med potjo se pogovarjamo in izmenjujemo svoje izkušnje. Ko prispemo na vrh, smo nagrajeni z lepimi razgledi. Pogled z gore je drugačen, kot je tisti iz doline. Vidi se dlje in v širši perspektivi. Nerazrešeno težavo bomo videli v drugačni luči, našli bomo lahko novo rešitev za vprašanje, ki nas že dolgo tare. Ta pogled je treba ohraniti, tudi ko sestopimo v realno življenje. Posamezne ovire ne smejo preprečiti, da bi videli celostno. Evangelist Luka (9,29) omenja Jezusov namen obiska gore, to je, da bi molil. Ko je molil, se je spremenilo njegovo obličje, učenci so bili temu priče. Navzočnost ob Jezusovi spremenitvi na gori jih je zaznamovala in spremenila tudi njih. Želeli so ostati tam, vendar jih Jezus pošlje z gore v konkretno življenje. Šli so, kot novi ljudje, z novo izkušnjo Božje bližine, ki jim bo pomagala sprejeti lastno krhkost in nemoč kot prostor milosti in postopne rasti za poslanstvo.
Ob evangeliju in zgledu apostolov se lahko učimo umiranja sebi in odpiranja Božjemu. Apostoli so ob Jezusovi smrti občutili osamljenost in izgubljenost, v strahu za lastna življenja so se zbirali za zaprtimi vrati. Pred očmi so imeli vse svoje slabosti. Leta, ki so jih preživeli z Jezusom, jih niso spremenila, še vedno so bili isti. Potem prejmejo Svetega Duha, ki jih utrdi v veri in jim da moč. (Apd 2,1–11) To spremeni njihovo življenje. Težave in njihove napake sicer ostanejo enake, vendar se jih ne bojijo več. Ne bojijo se več tistih, ki jim hočejo škodovati. Prej so bili prestrašeni, zdaj pa se bojijo le tega, da ne bi pričevali o ljubezni, ki so jo prejeli. Spominjajo se Jezusovih besed, ko je prerokoval: »Duh bo pričeval zame in tudi vi boste pričevali« (Jn 15,26–27). Sveti Duh bo nas, kakor apostole, usposabljal za vztrajanje na poti, mehčal naša srca, da se bomo ob poslušanju tudi razumeli in dal notranjega uvida za razločevanje dobrega od slabega in tega, kar je boljše.
Sveti Duh je naš tolažnik in zagovornik. V življenju vsi iščemo tolažbo, še posebej v težkih časih, kot je ta, ki ga preživljamo zaradi pandemije. Tolažbe sveta so kot protibolečinska zdravila: za trenutek prinesejo olajšanje, vendar ne ozdravijo vzroka in korenin zla, ki jih nosimo v sebi. Delujejo na površini. Samo Gospod, ki nam zagotavlja, da smo ljubljeni takšni, kakršni smo, daje srcu mir. Sveti Duh, Božja ljubezen, to stori: spusti se v našo notranjost in kot Duh deluje v našem duhu.
Tudi mi smo poklicani, da pričujemo v Svetem Duhu in da postanemo tolažniki. Kako lahko to storimo? Ne z velikimi besedami, temveč z lastnim življenjem iz vere, z molitvijo in bližino.
Sveti Duh je tudi naš zagovornik. Ne nadomešča naših prizadevanj za dobro, pač pa nas brani pred lažmi zla tako, da navdihuje naše misli in čustva. To počne nežno, ne da bi nas silil: predlaga, vendar se ne vsiljuje. Duh laži počne nasprotno: poskuša nas prisiliti, hoče, da bi verjeli, da smo se vedno dolžni podrediti slabim predlogom in nagonom vrlin.
Papež Frančišek izpostavi tri vidike zagovorništva Svetega Duha, ki so protistrup za zlo v nas in v svetu.
Prvi nasvet Svetega Duha se glasi, naj živimo v sedanjosti. Sedanjost, ne preteklost ali prihodnost. Tolažnik potrjuje prvenstvo današnjega dne in nas odvrača od skušnjave, da bi se pustili ohromiti ob nostalgiji preteklosti ali da bi se osredotočili na negotovost jutrišnjega dne in se pustili navdati strahu pred prihodnostjo. Duh nas spominja na milost sedanjosti. Za nas ni boljšega časa. Čas, ki ga živimo, je edinstven in neponovljiv, je milostni čas, o katerem lahko soodločamo, kako ga bomo preživeli.
Sveti Duh nam pomaga, da vedno gledamo z vidika celote. Duh ne oblikuje zaprtih posameznikov, ampak nas kot člane Cerkve oblikuje v občestvo. Tolažnik potrjuje prvenstvo celote, ne da bi zanemaril vrednost posameznika. V celoti, v skupnosti Duh deluje in prinaša novost. Poglejmo apostole. Bili so zelo različni. Med njimi sta bila npr. cestninar Matej, ki je sodeloval z Rimljani, in Simon, znan kot zelot, ki jim je nasprotoval. Apostoli so bili različnih prepričanj in so imeli različne poglede na svet. Ko pa so prejeli Svetega Duha, so začeli gledati z Božjimi Očmi in delovati z Njegovo milostjo. Tudi nam bo odpiranje Svetemu Duhu pomagalo, da premagamo lastni egoizem in ozek pogled na svet. Na ta način se ne bomo ločevali, kdo komu pripada, na konservativce in progresiste, na desnico ali levico. Znamenje, da živimo po Duhu, lahko najdemo v tem, da premagamo notranje delitve in primerjanje, kdo je boljši. Tolažnik nas vabi k edinosti in harmoniji ob upoštevanju različnosti. V njem vidimo dele istega telesa kot celoto, brate in sestre v občestvu Cerkve. V Kristusu smo nova stvar. Vztrajno iščimo celoto in si prizadevajmo za edinost in to, kar nas povezuje. Sovražnik hudobni duh želi, da bi se raznolikost spremenila v nasprotovanje drug drugemu.
Naslednji pomemben korak je v prepoznavanju egoizma, v odrekanju samovšečnosti in da ustvarjamo prostorje Božji milosti v nas. Odločilen korak za zunanje spremembe je, da začnemo pri sebi. Duhovno napredovanje ni najprej rezultat naših zaslug, ampak sprejemanje Boga in delovanje v njegovi luči. Ko izpraznimo sebe egoizma, napravimo prostor za Gospoda. Ko mu zaupamo, spet vidimo sebe v pravi luči in delujemo z njegovo močjo. Vstopno mesto za to je sprejetje svoje revščine. Na ta način postanemo bogati v Svetem Duhu. To velja tudi za Cerkev. Sebe s svojimi močmi ne moremo rešiti. Če bomo na prvo mesto postavili lastne projekte, strukture in načrte reform, bomo zapadli v funkcionalizem in ne bomo obrodili sadov. Sinodalno pot mora poleg refleksije, poslušanja in načrtovanja vzporedno spremljati duhovna molitvena pot v priprošnji Svetemu Duhu. »Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh Cerkvam.« (Raz, 2,29)
Sveti Duh nas usposablja za poslanstvo. Je temelj za razločevanje, kaj je dobro in kaj slabo. Kaj je dobro in kaj je boljše. Vzgaja nas za pričevalce Božjega usmiljenja in Gospodove tolažbe za svet. Je temelj edinosti, spodbujevalec sodelovanja in priča Vstalega Gospoda med nami in za svet.
