Sveta maša za zaslužnega papeža Benedikta XVI. na praznik Jezusovega krsta

Tudi novomeška škofija, katere ustanovitelj je bil 7. aprila 2006 prav papež Benedikt XVI., se je temu velikemu papežu želela s sveto mašo zahvaliti za njegovo življenje in duhovno bogat pontifikat ter za veliki dar – da je božje ljudstvo na Dolenjskem, Beli krajini in Posavju združil v škofijo in imenoval prvega škofa v osebi msgr. Andreja Glavana. Škof msgr. dr. Andrej Saje je v homiliji med mašo orisal njegov duhovniški, škofovski lik ter lik Petrovega naslednika. Kot vrhovni pastir Cerkve je vedno znal povezovati dva pola človekove osebnosti, vero in razum, ki si ne nasprotujeta, temveč se vzajemno dopolnjujeta. Tudi sam ga je osebno poznal in občudoval njegovo teološko širino ter preprost, skromen duhovniški značaj,  saj ga je redno srečeval pri mašah v Tevtoniku, kjer je bival med svojim rimskim študijem.

Zaslužnemu papežu Benediktu je novomeška krajevna Cerkev še posebej hvaležna, saj je v času svojega papeževanja razglasil za blažene: mučenca Alojzija Grozdeta  in drinske mučenke - med njimi dve Slovenki: s. M. Krizino in s. M. Antonijo, doma z ozemlja naše škofije.

Naj vstali Gospod sprejme v nebeško kraljestvo  svojega zvestega služabnika papeža Benedikta XVI. in naj on sedaj iz nebes prosi za to krajevno Cerkev,  katero je ustanovil kot Petrov naslednik, da bo rasla in se krepila v veri, upanju in ljubezni.

Msgr. mag. Igor Luzar

†††

HOMILIJA ŠKOFA MSGR. DR. ANDREJA SAJETA

Na nedeljo Jezusovega krsta, s katero zaključujemo božični čas, v novomeški stolnici obhajamo sveto mašo za zaslužnega papeža Benedikta XVI. (2005–2013), ki je star 95 let, umrl 31. decembra 2022 in bil pokopan v četrtek, 5. januarja letos v Vatikanu. Kot naslednik sv. Petra je vodil Katoliško Cerkev med leti 2005 in 2013, ko je na veliko presenečenje vseh od papeške službe odstopil. Novico o njegovi smrti smo v Cerkvi na Slovenskem sprejeli s sočutjem in z veliko hvaležnostjo za njegovo zavzeto delo v Gospodovem vinogradu, predvsem pa za njegov zgled vere, ki nam ga je dal kot duhovnik, profesor in pastir vesoljne Cerkve.

Papež Benedikt je v času službe vrhovnega pastirja Cerkve skušal na novo povezati vero in razum ter osvetliti pomen evropskih krščanskih korenin za današnji čas. V zadnjem obdobju svojega življenja se je posvečal vprašanju, kako lahko krščanstvo odgovori na današnje dileme človeškega bivanja. Odgovor na to je zanj nujno povezan z vprašanjem, kdo je Jezus iz Nazareta? Je bil le velik človek ali je nekaj več? Iz njegovih spisov razberemo, da si razum, ki se o tem sprašuje, in vera, ki sprejema osebo Jezusa, ne nasprotujeta. Spodbuja nas, da zaupamo evangelijem in pričevanjem Svetega pisma. Jezus ni le pravi človek, ampak tudi Božji Sin.

Bistvo krščanstva je povezano s skrivnostjo trpljenja in vstajenja Božjega sina. Papež Benedikt se ustavi pri vprašanju, zakaj je Jezus moral umreti, kaj je vstajenje in kakšne posledice ima za našo vero. Po papeževi osebni izkušnji vere in iskanja Boga smo tudi mi deležni spodbude za poglobitev prijateljstva z Jezusom.

Sam sem imel, lahko rečem, milost in privilegij, da sem med letom 1997 in 2003 vsak četrtek s takratnim kardinalom Ratzingerjem, kasnejšim papežem Benediktom XVI., obhajal sveto mašo v papeškem zavodu Teutonik. Še danes se spominjam lepote njegovega bogoslužja, iz katerega sta izžarevala globoka vera in trdno prepričanje, da slednja človeku osmišlja življenje. Čutil sem, da moč za svojo vero in njeno povezavo z življenjem črpa iz evharistije.

Zaznal sem tudi, da ima papež kljub različnim težavam in nasprotovanjem Cerkev rad. V njegovem življenju so se zrcalile Jezusove besede, da pastir ljubi svoje ovce in so mu mar. Vera in ljubezen sta nujno povezani. Sveti Ignacij Antiohijski (35–108/140) je okoli leta 110 po Kr. zapisal, da rimska Cerkev drugim Cerkvam predseduje v ljubezni. Kdor verjame v Boga, ki je ljubezen, bo to resnico vedno oznanjal v ljubezni in z ljubeznijo. Tisti, ki je predstojnik Cerkve, drugim v tem daje zgled.

Misel o »predsedovanju v ljubezni« se še bolj poglobi, če upoštevamo, da je zgodnja Cerkev v besedi »ljubezen« videla tudi izraz za daritev evharistije oz. Gospodove večerje. V evharistiji se Jezus iz ljubezni izroči v naše roke. Od nas je odvisno, kaj bomo naredili s to veliko resničnostjo vere. Iz tega postane povezava med Cerkvijo in evharistijo bolj razumljiva. Cerkev, to je vsi krščeni, v evharistiji pridružujemo svoje življenje Kristusovi odrešenjski daritvi, kjer smo deležni Božje pomoči za naše poslanstvo, ki ga imamo po krstu.

V zvezi z današnjim praznikom Jezusovega krsta si mnogi zastavljajo vprašanja. Na primer: kakšen je pomen Jezusovega krsta? Zakaj je Jezus, čeprav je bil brez greha, vseeno od Janeza Krstnika prejel krst? V čem je zakrament krsta pomemben za kristjane?

Cerkveni očetje so poudarjali, da je Jezus s tem, ko se je spustil v vodo Jordana, v nekem smislu posvetil vode vseh krstilnic; od najpreprostejših in najsodobnejših, postavljenih ob vhodu v cerkve.

Papež Benedikt XVI. se je v okrožnici Rešeni v upanju (Spe salvi) vprašal: »Kakšen je pomen tega dejanja, ki ga je Jezus hotel opraviti, da bi izpolnil Očetovo voljo? Globlji pomen se bo pokazal šele ob koncu Kristusovega zemeljskega življenja, to je ob njegovi smrti in vstajenju. Ko je Janez Krstnik Jezusa krstil skupaj z grešniki, je Jezus kot Božje Jagnje, ki odvzame greh sveta, nase prevzel breme krivde vsega človeštva. To delo je dokončal na križu. S smrtjo se je potopil v Očetovo ljubezen in izlil Svetega Duha, da bi se verniki v njem lahko prerodili za novo življenje.

Celotno Kristusovo poslanstvo lahko povzamemo takole: krstiti nas v Svetem Duhu, nas osvoboditi suženjstva smrti in nam odpreti nebesa, to je dostop do resničnega in polnega življenja.

Ob spominu na Jezusov krst se zahvalimo za ta Božji dar. Hkrati smo povabljeni, da razmislimo o svojih krstnih obveznostih, saj ni dovolj, da se imenujemo krščeni, ampak jih moramo tudi živeti kot krščeni kristjani.

Naj nas skozi življenje vodi misel papeža Benedikta XVI. da krščanstvo ni ideologija, temveč srečanje z osebo Jezusa Kristusa. Iščimo načine, da bi bilo to srečanje vir življenja v prihodnje.