Nagovor škofa msgr. dr. Andreja Sajeta na praznik sv. Jožefa, zavetnika novomeške škofije, v stolnici svetega Nikolja v Novem mestu, 19. marca 2025.
Obhajamo praznik svetega Jožefa, zavetnika novomeške škofije. Lepo pozdravljam gospoda Andreja Glavana, upokojenega škofa, duhovnike in redovnice, diakone in vse vas, bratje in sestre. Posebej pozdravljam gospoda Marjana Dvornika, ki bo danes prejel odličje svetega Jožefa. To je najvišje priznanje naše škofije za dejaven zgled vere v Cerkvi in v družbenem življenju.
Sveti Jožef je v Svetem pismu oseba v ozadju. Je mož device Marije, ki je postala mati Božjega Sina. Izbran je bil, da postane varuh Besede, pisano z veliko začetnico. Izstopa dejstvo, da nobena njegova beseda ni zapisana in ni prišla do nas! Služil je v molku in tišini. Poslušal je Besedo, ki so mu jo angeli razodeli v sanjah, ji sledil in po njej živel.
Tudi njegovo soglasje, da postane varuh Božjega Sina, je tako kot Marijino, zahtevalo svobodno privolitev duha in volje. Zaupal je! Jožef je verjel, kar je rekel Bog; storil je, kar je bil Božji načrt. Njegova poklicanost je bila, da je Jezusu dal vse, kar lahko da človeški oče: ljubezen, zaščito, ime in dom.
Njegova poslušnost Bogu je vključevala tudi poslušnost tedanji rimski oblasti. In prav ta oblast ga je spodbudila, da je šel z mlado nevesto v Betlehem popisat svojo družino. Bog, ki je postal človek, je bil vpisan v popisno knjigo, ki jo je naročil rimski cesar Avgust. Kasneje je veselje, ko je Jožef v templju našel Jezusa, zmanjšalo njegovo spoznanje, da mora Otrok izpolniti poslanstvo svojega pravega Očeta, Boga! On je bil le varuh Božjega Sina. Jožefovo življenje je bilo podarjeno Besedi, medtem ko je edina beseda, ki nam jo zaupa, njegovo življenje.
Matejev evangelij nam danes predstavlja lik svetega Jožefa, pravičnega in zvestega moža, ki ga je Bog izbral za izjemno nalogo! Postal je Jezusov zemeljski oče, Odrešenikov varuh in Marijin mož. Skozi ta odlomek lahko dojamemo nekatere globoke vidike njegove svetosti in poslanstva, ki govorijo tudi o našem življenju. Sveti Jožef je vzor vere, pravičnosti in poslušnosti!
Vera je, pravi pismo Hebrejcem (prim. Heb 11,1–6) trdno prepričanje, kar kdo upa. Je prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Po veri spoznavamo urejenost sveta po Božjem načrtu in da je iz nevidnega nastalo, kar se vidi. Velike osebnosti, opisane v Svetem pismu, so se odlikovale v veri v tem, da so zaupale in vztrajale v iskanju in izpolnjevanju Božjega načrta takrat, ko sta nastopila dvom in negotovost. Med vrsto takih izstopajočih vidnih osebnosti je naštet kot mož vere tudi sveti Jožef, ki ga Sveto pismo imenuje, pravični!
Da je bil pravičen, ne pomeni samo, da je bil navzven pošten, temveč izraz opisuje vso njegovo veličino. Biti pravičen v Svetem pismu pomeni živeti v skladu z Božjo voljo, v popolnem zaupanju in poslušnosti. Jožef ni človek besed. V evangelijih ne najdemo niti enega njegovega stavka. Njegova vera se izraža v gestah, molku, poslušanju in delovanju. V tem je zgled tudi nam, da zaznavamo, sprejemamo in živimo Božjo besedo, tudi v molku in iz ozadja.
Ko Jožef odkrije, da je Marija noseča, se sooči s težko situacijo, ki bi ga lahko razburila. Po zakonu bi lahko Marijo javno obsodil, vendar namesto tega izbere pot usmiljenja. Tu vidimo Jožefovo srce! Srce, ki ljubi, ki ne deluje po impulzu, ampak vse premisli pred Bogom. Za višje dobro deluje mimo zakona in celo v nasprotju s predpisi postave Marijo sprejme k sebi. S tem tvega življenje.
V trenutku dvoma posreduje Bog. Jožefu se v sanjah prikaže angel in ga povabi, naj se ne boji vzeti Marije s seboj ter mu razkrije skrivnost njenega materinstva. Otrok, ki ga nosi, prihaja od Svetega Duha. Jožef se je zbudil in brez oklevanja sklene Marijo sprejeti k sebi. Storil bo, kakor mu je naročil angel. Tu je v ospredju Jožefova vera. Ne sprašuje po pojasnilih, ne dvomi in se ne upira. Preprosto sledi Božjemu načrtu, čeprav bo svoje poslanstvo razumel šele pozneje.
Kako drugačen je od nas, ki hitro dvomimo v Božje navdihe, nas, ki iščemo znamenja in potrditve ter se bojimo zaupati do konca! Jožef nas uči, kakšna sta resnična vera in zaupanje v Boga. Verujmo kljub dvomom in tudi, če vsega ne razumemo. Ljudje bi radi najprej razumeli, potem bi se odločili in bi verovali. Dejansko verovati pomeni sprejemati resničnost, ki nam je dana, ki je še ne razumemo. V tem sprejemanju in vztrajanju v dobrem bomo vero sčasoma tudi razumeli.
Jožef postane varuh Svete družine ter z ljubeznijo in predanostjo varuje Marijo in Jezusa. Ne išče lastnih interesov, se ne razkazuje, ampak postane orodje v Božjih rokah. Sodelavec pri Božjem načrtu.
V njem vidimo zgled vsakega očeta in vsakega kristjana, ki je poklican, da varuje življenje, vero in goji upanje. V svetu, ki je negotov ter poln dvomov in nemira, smo povabljeni, da po njegovem zgledu širimo dobroto, se trudimo za pravičnost in solidarnost, ter premišljujemo Božji načrt za nas. Kakšen je in kako naj ga uresničimo.
Danes Jožefov zgled zelo potrebujemo. Živimo v hitrem svetu besed, mnenj in prenagljenih sodb. Težko najdemo čas za tihoto, da bi reflektirali to, kar doživljamo in v miru sprejemali odločitve. Jožef nas uči vrednosti tišine, ki posluša Boga, pravičnosti, ki ljubi, in poguma, ki zaupa.
Prosimo Gospoda, naj nam da srce, podobno srcu svetega Jožefa: srce, ki zna poslušati, sprejeti Božjo skrivnost ter se odzvati z zaupanjem in poslušnostjo.
Sveti Jožef, zavetnik družin in naše škofije, naj prosi za nas zdaj in ob uri naše smrti. Amen!
