»Ukazali so mi, naj ob vsej svobodi, ki so mi jo dali, opišem molitvene načine in milosti, ki mi jih je podelil Gospod; rajši bi bila, da so mi naročili, naj jasno in nadrobno opišem svoje hude grehe in svoje slabo življenje.«
Tako se začenja znamenita avtobiografija sv. Terezije Velike ali Avilske, ena najbolj branih knjig duhovne vsebine, katero smo leta 1974 dobili tudi v slovenskem prevodu. Poleg avtobiografije je Terezija Avilska napisala še vrsto drugih del, s katerimi je postala številnim kristjanom učiteljica notranjega življenja. Za svetnico je bila razglašena 12. marca 1622 skupaj s svojima španskima rojakoma Ignacijem Lojolskim in Frančiškom Ksaverijem. Papež Pavel VI. pa jo je 27. septembra 1970 razglasil za cerkveno učiteljico – prvo žensko s tem naslovom.
V prvem delu avtobiografije sv. Terezija pripoveduje o svoji mladosti in o prvih letih svojega redovnega življenja. Rodila se je 28. marca 1515 v Avili v Španiji, zato se po rojstnem mestu imenuje Avilska. Oče je bil dvakrat poročen: v prvem zakonu je imel tri otroke, v drugem pa devet. Terezija je bila tretja iz drugega zakona. Njena mati se je poročila komaj štirinajstletna. Bila je lepa pa tudi »polna čednosti.« Oba starša sta rada molila in tudi otroke navajala k molitvi. Terezija »je bila očetova ljubljenka in ne brez razloga«, pravi o sebi. Spominja se, kako pobožna je bila v teh letih: »Da bi zmolila vse svoje ustne molitve, sem se zatekala v samoto. Rada sem molila zlasti rožni venec, do katerega je mati čutila še posebno veselje in ljubezen.«
Ko ji je bilo nekaj več kot trinajst let, ji je umrla mati. Ob tem je zapisala:»Komaj sem se zavedala, kaj sem z njo izgubila, že sem vsa žalostna stopila pred podobo naše ljube Gospe in jo med solzami prosila, naj mi bo poslej mati.« S šestnajstimi leti jo je oče poslal v samostan, v katerem so se vzgajala dekleta iz plemiških in premožnih družin. Ob neki vzorni redovnici je v sebi prvič začutila redovni poklic. Molitev, v kateri je nenehno napredovala, ji je pomagala, da je vdano prenašala telesno trpljenje, hkrati pa je obrodila tudi duhovne sadove. S svojim redovnim življenjem ni bila zadovoljna, prav tako jo je motila prevelika posvetnost v strogem karmeličanskem redu. Najprej je prenovila sama sebe, potem pa se je čutila poklicano, da v skladu s svojimi spoznanji začne prenavljati red, ki mu je pripadala.Obiskala je mnoge karmeličanske samostane in izvaja reformo reda, tako ženskega kot moškega. Pri tem je imela podporo znanega španskega mistika sv. Janeza od Križa. Zadnjih dvajset let svojega življenja je imela tudi številna mistična doživetja in videnja. Po naročilu svojega spovednika jih je opisala v svojih večinoma avtobiografskih delih. Poleg številnih pisem je napisala avtobiografijo Lastni življenjepis, Pot popolnosti, Notranji grad in knjigo Ustanavljanje samostanov, in vsa ta dela so prevedena tudi v slovenski jezik.
Vir: Ognjišče
Zbral in uredil: Franci Koncilija