Sveti Anton Puščavnik spada med najbolj priljubljene in čaščene svetnike v krščanskem svetu in tudi pri nas. Velja za očeta menihov in puščavnikov. Doma je bil v srednjem Egiptu. Pri dvajsetih letih je prodal vse, kar je imel, in se umaknil v samoto. Obiskoval je pobožne puščavnike, pri vsakem se je naučil kakšne kreposti in zato je postal učitelj in vodnik številnih bogoljubnih duš.
Sveti Anton je živel strogo samotarsko življenje v puščavi. Prizadeval si je za krščansko popolnost, ki je ni mogoče doseči brez premagovanja skušnjav in težav. Brez boja ni zmage. Bog je dopustil, da ga je satan dolga leta mučil in ga skušal zapeljati v greh. Tudi v greh nečistosti, vendar mu ni nasedel. Za pravoverne Jude je prašič obredno nečista žival, zato je prašič »podoba« greha nečistosti.
V zvezi s svetim Antonom pa ta razlaga ne drži. Resnica je tale: Svetega Antona puščavnika so zelo častili člani pobožne družbe hospitalitov ali antonianov, ki so vodili zavode za umsko prizadete. Darove za svoje oskrbovance so ponavadi nabirali sami: v rokah so imeli dolgo palico in z zvončkom so opozarjali na svoj prihod. Imeli so dovoljenje, da vodijo po mestnih ulicah prašičke, ki so jim bili podarjeni.
Proti koncu življenja se je sv. Anton s svojimi učenci umaknil v popolno samoto, kjer je dozorel za nebesa, ko je dopolnil 106 let. Pogosto ga upodabljajo s prašičkom, simbolom hudičevih skušnjav, in zaradi prašička je postal tudi varuh domačih živali.
Vir: Leto svetnikov in Družina.
Pripravil: Franci Koncilija