Preroške knjige so cvet starozaveznega slovstva. V njih pa je napoved učlovečenja božjih zamisli, kot priprava in napoved na Kristusov prihod v novi zavezi, dosegla svojo popolno in dovršeno obliko. Vrhunec starozavezne preroške dobe pa je oznanjevanje, da je Bog iz nič ustvaril svet in človeka. V skupini velikih prerokov so: sv. Izaija, sv. Jeremija in sv. Ezekijel, najimenitnejši prerok med njimi pa je Izaija, ki je živel in deloval v 8. stoletju pr. Kristusom.
Prerokovo ime Izaija pomeni Gospod je rešitev. Rodil se je v Jeruzalemu, nekateri zgodovinarji pa mu pripisujejo kraljevsko poreklo. Bil je izobražen mož širokih obzorij, izredno nadarjen in bister že po naravi, s preroškim darom pa je zajel vso zgodovino izvoljenega judovskega naroda in načrte, ki jih je imel Bog z njim. Zaradi obsežnosti, bogastva in pomembnosti njegovih prerokb, zaradi oblikovne lepote, dovršenosti in življenjskosti njegovih prerokb ga po vsej pravici imenujejo največjega in najpomembnejšega med preroki stare zaveze!
Izaija je živel in deloval v Jeruzalemu, središču verskega in političnega življenja judovskega kraljestva. Bil je oženjen, visoko izobražen in je imel dostop v najvišje družbene kroge. V Izaijevi dobi ljudje niso več zaupali v Boga, versko in nravno stanje je bilo slabo, tempeljska božja služba pa je postala samo nekaj zunanjega, brez notranje pobožnosti. Razširjeno je bilo vedeževanje, čaranje, praznoverje in malikovanje. Zato je bila prerokova naloga v teh hudih časih, da se bori zoper rastočo nravno in versko otopelost ter zoper politično nasilje in socialne krivice…Ker ga Judje niso hoteli poslušati, je Izaija začel oznanjati propad Jeruzalema, naroda in kraljevske hiše. Napovedal pa je tudi, da bo prišel Mesija, ki bo rešil Izrael in ves svet. Temelj Izaijevega preroškega oznanila je njegovo globoko spoznanje in neomajna vera v Boga. Po videnju v templju, ki ga je Izaija imel leta 738 pred Kr. in ga opisuje v šestem poglavju svoje knjige, je bilo zanj prelomno razodetje neskončno svetega Boga. Iz tega videnja in spoznanja, ki je postalo odločilno za njegov preroški poklic, mu je bila dokončno jasna človeška grešnost, z druge strani pa vsemogočna božja svetost, pravičnost in usmiljenje. Iz Izaijeve teologije zgodovine in preroškega oznanila pa se ne razliva samo srd na nezvesto ljudstvo, marveč tudi neskončna božja dobrotljivost in usmiljenost, ki bosta dosegli svoj višek v Mesiju, Odrešeniku vsega sveta in človeštva. Zaradi številnih in velikih napovedi o prihajajočem Odrešeniku Izaijo kot svetnika časti tudi nova zaveza. O prerokovi smrti nimamo zanesljivih podatkov, zagotovo pa drži, da je Izaija umrl mučeniške smrti v času vladanja kralja Manaseja, in sicer tako, da so ga prežagali z leseno žago.
Vira: Sv. Pismo SZ št. III. in Ognjišče
Zbral in uredil: Franci Koncilija