Sv. Vincencij Ferrer, spokorniški pridigar in evangelizator, dominikanec, je živel in deloval v eni najbolj nesrečnih dob katoliške Cerkve, v dobi zahodnega razkola in dozorel v eno duhovno najmočnejših osebnosti katoliške Cerkve v 14. stoletju in njegovem prelomu.
Rodil se je leta 1350 v Valenciji v Španiji, pri sedemnajstih letih pa je vstopil v red pridigarjev in postal dominikanec. Šolati se je začel v Valencii, filozofijo in teologijo pa je študiral v Barceloni, Toulousu in Leridi, kjer je tudi doktoriral. Živel je umaknjeno puščavniško življenje, kot duhovnik pa je bil pastoralno zelo aktiven. Bil je pravi ljudski pridigar, eden najpomembnejših spokornih pridigarjev 15. stoletja.
Vsestranski intelektualec, sloviti potujoči pridigar sv. Vincencij Ferrer je v svojem dvajsetletnem misijonarskem delovanju prehodil Španijo, Nemčijo, Italijo in Francijo, kjer je 5. aprila 1419 umrl v Vannesu. Pridigal je večinoma trikrat na dan, veliko je spovedoval, velik del noči pa premolil. Napisal je več učenih spisov in nabožnih knjižic. Nikoli ni jedel mesa, štirideset let pa je, razen nedelje, jedel le enkrat na dan.
Ljudem je v težavah rad pomagal, pogosto tudi s čudeži. Po izročilu je poleg številnih ozdravljenj imel tudi dar jezikov, kar pomeni, da so ga razumeli tudi tujci, kljub temu da je oznanjal v svojem domačem (katalonskem) jeziku. Papež Kalist III. ga je 29. junija 1455 razglasil za svetnika. Sv. Vincencij Ferreri je priprošnjik proti glavobolu, epilepsiji; za dober zakon, plodnost, za srečno smrt; je priprošnjik proti nevarnostim vseh vrst. Je zavetnik gradbenikov, zidarjev, kleparjev, opekarjev, krovcev …
Vir: Leto svetnikov, II.
Zbral in uredil: Franci Koncilija