Sveti Benedikt, ki je bil benediktinski opat in začetnik zahodnega meništva, je zavetnik učiteljev, rudarjev, šolarjev in umirajočih. Papež Pavel VI. ga je 24. oktobra leta 1964 razglasil za prvega zavetnika Evrope, ker je »s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom, razkropljenim od Sredozemskega morja do Skandinavije in od Irske do prostranih nižin Poljske«.
Redovna pravila, ki jih je sestavil sveti Benedikt in jih imenujemo »evangelij, presajen v resnično življenje«, je mogoče povzeti v Benediktovem geslu, ki ima tri besede: »Ora et labora!« (Moli in delaj !). Skladno povezovanje dela in molitve je namreč ideal krščanskega prizadevanja za popolnost in izpolnjevanje božje volje. Sveti Benedikt se je okoli leta 480 rodil v umbrijskem mestu Nursiji v Italiji, umrl pa je 21. marca 547 v benediktinskem samostanu Monte Cassino blizu Neaplja kot vrhovni predstojnik vseh benediktinskih samostanov in kot opat samostana na Monte Cassinu. Po koledarski reformi papeža Pavla VI. je bil leta 1969 Benediktov god prestavljen z 21. marca na 11. julija.
Evropa verjetno še nikoli ni preživljala bolj nemirnih in brezupnih časov kot v petem stoletju po Kristusovem rojstvu. Staro Rimsko cesarstvo, ki je skozi pet stoletij podredilo svojemu železnemu žezlu okrog 200 milijonov ljudi, so na kosce razbili barbarski narodi. Nobeden od novih vladarjev, ki so si prisvojili obilno dediščino, pa ni bil katoliške vere. Eni so bili še pogani, spet drugi arijanci. Tudi Cerkev so takrat pretresale razne herezije, številni menihi in duhovniki pa so z nemoralnim življenjem dajali vernikom slab zgled krščanskega življenja. Na študiju v Rimu se Benedikt ni počutil dobro, zato je odšel v samoto, nedaleč od mesta Subiaco, ker je želel biti popolnoma ločen od sveta, da bi ob branju in premišljevanju Svetega pisma in v molitvi našel stik z Bogom, da bi tako lažje prodrl v globino svoje duše. Tu je Benedikt preživel tri leta v molitvi in molku, postu in zatajevanju. Po hudih preizkušnjah in poskusih zahrbtnega umora se je s skupino menihov, ki so mu ostali zvesti, odpravil na goro Monte Cassino pri Neaplju, kjer je leta 529 sezidal mogočen benediktinski samostan, žarišče nove krščanske omike, ki je postal najslavnejši in najmogočnejši v zgodovini krščanstva.
Meniško skupnost na Monte Cassinu je opat Benedikt vodil vse do svoje smrti, 21. marca leta 547. Njegov življenjepisec Gregor I. je poročal, da je opat Benedikt živel brezmadežno, ponižno in preprosto, čeravno so ga s častjo obkladali papeži in kralji. Iz ponižnosti si ni upal postati duhovnik. Goreče je oznanjeval krščanstvo, ozdravljal bolne in obsedene ter obudil celo dva mrtva. Poleg tega je revežem delil obilno miloščino: žito, vino in obleko, kar so menihi pridelali z lastnimi rokami ali pa so jim pošiljali bogati dobrotniki. Ustanovil je tudi več samostanov. Svojemu redu benediktincev je dal trden temelj s pravili, ki še danes zahtevajo pokorščino in ponižnost, čistost in uboštvo. K temu so pripomogli redno delo, pobožna molitev, molk in premišljevanje. Sv. Benedikt ni veliko pisal: bil je učitelj in voditelj bolj z zgledom kot z besedo. Glavni njegov spis je Redovniško pravilo (Regula). Vsebuje poleg redovniških pravil, dnevnega reda, navodil za molitev brevirja in opravljanje bogoslužja tudi navodilo o stopnjah ponižnosti. Sv. Benedikt je bil že od mladosti pa do konca življenja tudi goreč Marijin častilec.
Viri: Wikipedija, Leto svetnikov I. in Svetnik za vsak dan
Zbral in uredil: Franci Koncilija