Prvi sad drugega vatikanskega koncila je Odlok o svetem bogoslužju. Bogoslužje je namreč ena bistvenih sestavin krščanskega življenja. Že v Apostolskih delih, zgodovini mlade Cerkve, beremo, da so bili prvi verniki »stanovitni v lomljenju kruha in molitvah«.
Kmalu so molitve, ki so jih opravljali pri bogoslužnih shodih, zapisali in sčasoma so nastale bogoslužne knjige, ki so jih verniki varovali kot svetinje. To potrjuje tudi današnja zgodba o mučeništvu sv. Feliksa, ki je živel na začetku četrtega stoletja.
Sv. Feliks je bil škof v mestu Tibiuka v današnjem Tunisu v času vladanja rimskega cesarja Dioklecijana, zadnjega preganjalca kristjanov med rimskimi cesarji. Dioklecijan je 23. februarja leta 303 izdal odlok, s katerim je kristjanom vzel državljanske pravice in častne službe, zapovedal je sežgati njihove svete knjige in rušiti njihove bogoslužne stavbe. Odlok so razglasili po vseh pokrajinah prostranega cesarstva.Tako so tudi sv. Feliksa privedli pred rimskega upravitelja Magnilijana, ki je zahteval, da mu preda vse svete knjige z namenom, da jih sežgejo! Škof Feliks pa mu je odgovoril: »Bolje je, da zgorim jaz kakor božja pisma, ker je bolj prav poslušati Boga, kakor ljudi.« Po teh besedah je bil sv. Feliks 30. avgusta leta 303 obsojen na smrt z obglavljenjem.Na morišču je škof Feliks povzdignil oči proti nebu in molil: »Bog, zahvalim te! Šestinpetdeset let imam na tem svetu. Čisto sem živel, evangelij ohranil, vero in resnico oznanjeval. Gospod, Bog nebes in zemlje, Jezus Kristus, svoj tilnik uklonim za žrtev tebi, ki si na vekomaj. Tvoja je slava in veličastvo na vekov veke. Amen.«
Današnji svetnik je eden od nebeških zavetnikov tistih, ki jim je ime Feliks ali Srečko, kar ime Feliks po naše pomeni. Zaradi tega lepega pomena je bilo ime Feliks v starokrščanskem času zelo pogosto.
Vir: Leto svetnikov št. 3
Zbral in uredil: Franci Koncilija