Za Leonom I. je Gregor I. drugi in edini papež, ki mu je zgodovina prisodila naslov Veliki. Zaslužil si ga je, ker je modro vodil krmilo Kristusove Cerkve v času, ko je stari vek prehajal v srednjega. Razumno je povzel pridobitve dotedanjih krščanskih stoletij in jih kot skrbno urejeno dediščino izročil prihodnjim rodovom.
Bil je prvi papež iz vrst zahodnega meništva, zato je mogel benediktinskemu redu naložiti dolžnost misijonarjenja med novimi evropskimi poganskimi narodi. Zapustil je globoke duhovne spise, preuredil je bogoslužje in petje (gregorijanski koral), kar je vse imelo stoletno veljavo.
Rodil se je v Rimu okoli leta 540 v patricijski (plemiški) družini. Njegovi spisi pričajo, da si je pridobil temeljito izobrazbo. S podedovanim premoženjem je ustanovil šest benediktinskih samostanov na Siciliji in enega v svoji rojstni hiši, preostalo premoženje pa je razdelil rimskim revežem. Tedanji papež Pelagij II. ga je posvetil v diakona in ga kot svojega zastopnika poslal na carigrajski dvor. Po smrti papeža Pelagija leta 590 so ga enoglasno izvolili za njegovega naslednika. Gregor se je na vse mogoče načine otepal tega bremena, toda zaman: 3. septembra leta 590 so ga posvetili za rimskega škofa.
V štirinajstih letih svojega papeževanja je znal modro vpletati drobne stvari v velike načrte za blagor vesoljne Cerkve. Ni se mu pa povsem posrečilo doseči odkrito in zaupno sodelovanje s cesarskim dvorom v Carigradu. Njegovo največje in najbolj osebno delo pa je bilo misijonsko delo na Britanskem otoku. Zgodovinsko najvažnejši je bil sklep, da je za misijonarje izbral benediktince, ki jim je naročal, naj poganskih svetišč ne rušijo, temveč jih spreminjajo v krščanske cerkve. Priporočal je blago misijonsko metodo, ki so jo uporabljali blagovestniki tudi med našimi slovenskimi predniki.
Nekoč, ko je veljal še stari julijanski koledar, je bilo Gregorjevo 12. marca v naših krajih prvi spomladanski dan. Ta papež in cerkveni učenik je ostal zapisan v spominu kot preureditelj cerkvenega petja (gregorijanski koral), prav on pa je predelal tudi julijanski koledar, ki se sedaj imenuje po njem – gregorijanski.
Tudi slovenska kulturna dediščina je bogato prepredena z običaji, povezanimi z Gregorjevim: Kroparski kovači so včasih na ta praznik prenehali z delom in v sprevodu odšli na »ptičjo vohcet«. Ker je takrat dan že malo daljši, so delavcem na Krasu začeli nositi popoldansko malico, ponekod pa so na ta dan začeli spuščali luč v vodo. Zlasti na podeželju so ljudje na večer pred Gregorjevim kurili kresove, drugod pa so delali papirnate ladjice, vanje postavili po več gorečih sveč in jih spustili po vodi. Običaj spuščanja luči po vodi se je z Gorenjske, kjer so ga najprej začeli, razširil tudi drugod po Sloveniji in dandanes se ta lepa stara šega, za katero je pred nekaj desetletji veljajo, da izginja, ponovno obuja celo v Ljubljani.
Papežu svetemu Gregoriju I. Velikemu se je življenje izteklo 12. marca 604.
Vir: Leto svetnikov
Zbral in uredil: Franci Koncilija