»Prosim vas, pokažite mi svetnika v koncentracijskem taborišču! Svetnika, pravega, takega, ki bi svojega bližnjega cenil bolj kot samega sebe!« To je od poljske pisateljice Marije Winowske zahteval prijatelj, ki je zaradi grozot, prestanih med vojno, izgubil vero v Boga in v človeka.
V odgovor je Winowska napisala življenjepis očeta Maksimilijana Kolbeja, redovnika minorita, ki je v taborišču smrti Oswiencim (Auschwitz) umrl namesto sojetnika. To priča, da je oče Maksimilijan, ki je bil 17. oktobra 1971 razglašen za blaženega, 10. oktobra 1982 pa za svetnika, res svetnik za naš čas. Ko je papež Janez Pavel II. p. Maksimilijana leta 1982 razglasil za svetnika, je bil med množico na trgu sv. Petra navzoč tudi osiveli Franciszek Gajowniczek s svojo družino, za katerega je Kolbe daroval svoje življenje, po njegovem zgubanem licu pa so tekle solze… To je bil eden najbolj ganljivih trenutkov, zanj in za vsakega vernega kristjana.
Svetnikovo krstno ime je bilo Rajmund (Rajko) in rodil se je revnima delavcema - tkalcema v kraju Zdunska-Wola v vzhodni Poljski 7. januarja 1894. Po otroštvu v domači hiši je vstopil k minoritom, kjer je dobil ime Maksimilijan, ki ga je proslavil z mučeniško smrtjo in s svetništvom. Študiral je najprej v Krakovu, nato pa v Rimu, kjer je resno zbolel za jetiko, a je kljub temu redno doštudiral. Do leta 1919, ko je bil posvečen v duhovnika, je dosegel dva doktorata: iz filozofije in teologije. Dve leti poprej, leta 1917, je ustanovil »skupnost Brezmadežne«, katere člani so bili dejavni misijonarski kristjani.
Ko se je vrnil na Poljsko, je imel v Krakovu dobro obiskane verske konference. Leta 1921 je začel izdajati zelo priljubljeno glasilo Vitez Brezmadežne. Leta 1927 so minoriti na podarjenem zemljišču blizu Varšave začeli graditi naselje hišk, imenovano Niepokalanow – mesto Brezmadežne. Njihova tiskarna je bila takrat najsodobnejša v Evropi. Tiskarno je vodil oče Maksimilijan, ki je stanoval v silno skromni sobi, skupaj s svojimi sobrati pa je vsak dan veliko molil. In v tem je skrivnost njegove svetosti.
Leta 1939 je Hitlerjeva vojska zasedla Poljsko. Skupaj z drugimi prebivalci Niepokalanowa je bil v zaporih tudi oče Maksimilijan. V samostan se je p. Maksimilijan vrnil na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1940. Kasneje, 17. februarja 1941,pa so Nemci odpeljali očeta Maksimiljana v zloglasno taborišče smrti Oswiencim (Auschwitz). Ko je proti koncu julija pobegnil neki taboriščnik, je moralo deset drugih nedolžnih jetnikov v »bunker lakote«, kjer so počasi umirali zaradi pomanjkanja hrane. Namesto družinskega očeta Franca Gajowniczeka se je za smrt ponudil oče Maksimilijan. Žrtev je bila sprejeta. Umrl je kot zadnji, in sicer 14. avgusta 1941, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Tako je od svoje božje »Mamice«, kakor je imenoval Marijo, prejel dva venca: belega za čistost življenja in rdečega za mučeništvo.
Vir: Ognjišče
Zbral in uredil: Franci Koncilija