Ko je apostol Tomaž dal svojo roko v Kristusovo prebodeno stran, je izpovedal globoko vero z vzklikom: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20, 28).
Svetopisemski Tomaž je bil eden od dvanajsterih Jezusovih apostolov, ki ni verjel, da je Jezus resnično vstal od mrtvih, zato se je hotel o tem sam prepričati z dotikom Jezusove rane. Zato je dobil vzdevek neverni Tomaž. Človeku, ki noče verjeti na besedo, ampak se hoče o vsem prepričati na lastne oči, pa pravimo »neverni Tomaž«.
Evangelist Janez pripoveduje, da se je Gospod po svojem vstajenju prvi večer prikazal svojim učencem, zbranim za zaprtimi vrati v hiši, kjer so le nekaj dni poprej skupaj z Jezusom obhajali spominsko večerjo ob judovskem velikonočnem prazniku, ki je bila obenem zadnja večerja Jezusa kot človeka. Tomaža pa takrat ni bilo med njimi. Ko so mu drugi pripovedovali, da je Jezus vstal in se jim prikazal, jim je odvrnil: »Ako na njegovih rokah ne vidim znamenja žebljev in svojega prsta ne vtaknem v znamenja od žebljev in svoje roke ne položim v njegovo stran, ne bom veroval.« Čez osem dni je vstali Gospod spet obiskal svoje učence. Tomažu je rekel: »Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, temveč veren.« Tedaj je Tomaž izpovedal vero z vklikom: »Moj Gospod in moj Bog!«(prim. Jn 20, 28)
Zaradi tega dogodka je apostol Tomaž postal »slaven«, vendar pa o njegovem življenju vemo bore malo. Preden ga je Jezus poklical v svojo službo, je opravljal ribiški poklic ob Genezareškem jezeru. Prvi trije evangelisti (Matej, Marko in Luka) omenjajo Tomaža le v seznamih dvanajsterih apostolov, več pozornosti pa mu posveti evangelist Janez, ki ga v svoje poročilo o Jezusovem življenju in delovanju vplete kar štirikrat. Prvič tedaj, ko Tomaž izrazi svojo pripravljenost iti z Jezusom v smrtno nevarnost, ko gre v Betanijo k Lazarju; drugič med Jezusovim poslovilnim govorom pri zadnji večerji, ko Tomaž poslavljajočemu se Jezusu vpade v besedo in pravi, da oni ne vedo, kam gre; najdaljši pa je tretji odlomek o Tomažu, omenjen na začetku; četrtič in zadnjič pa Janez omenja Tomaža kot enega izmed sedmerih apostolov, ki se jim je vstali Gospod prikazal, ko so na Genezareškem jezeru lovili ribe. Janez trikrat navaja Tomažev vzdevek Dvojček, kar je dejansko le prevod njegovega imena, kajti ime Tomaž izhaja iz aramejske besede »toma« s pomenom »dvojček« (Didim).
Prakrščansko poročilo ve povedati, da je apostol Tomaž po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha deloval na Bližnjem vzhodu in prišel celo do Indije. Umrl naj bi mučeniške smrti v kraju Mailapur pri Madrasu v južni Indiji: prebodli so ga s sulico ali z mečem. Indijska Cerkev se ponaša, da je njen ustanovitelj sveti Tomaž, zato indijske kristjane pogosto imenujejo »Tomaževi kristjani«.
God apostola Tomaža od leta 1969 obhajamo 3. julija, kakor je bil že od nekdaj v navadi v Indiji, Siriji in drugod na Vzhodu, kot spomin na leto 232 po Kr., ko so prenesli njegove posmrtne ostanke iz Indije v mezopotamsko Edeso. Svetega Tomaža navadno upodabljajo s sulico, pogosto pa ima v rokah tudi kotno merilo stavbenikov, in sicer zaradi legende, ki pripoveduje, da je narisal načrt za neko lepo palačo v Indiji. Zaradi te legende častijo svetega Tomaža kot svojega zavetnika arhitekti, geometri, zidarji, kamnoseki in tesarji.
Sv. apostolu Tomažu je v Sloveniji posvečenih 34 cerkva: sedem župnijskih, 27 podružničnih in ena kapela. V novomeški škofiji ni nobena župnijska cerkev posvečena sv. Tomažu, je pa apostolu posvečenih kar pet podružničnih cerkva, in sicer: na Tanči Gori pri Dragatušu v Beli krajini, na Vrhu pri Hinjah v Suhi krajini, v Gor. Stari vasi pri Šentjerneju, v Velikih Poljanah pri Škocjanu in v Gor. Straži pri Vavti vasi.
Vir: Ognjišče
Zbral in uredil: Franci Koncilija