Sv. Vincencij Pavelski je deloval v času konec 16. in na začetku 17. stoletja. Z leti prizadevanj za pomoč ubogim je postal zelo prepoznaven in priljubljen dobrodelnik.
Sodeloval je z redovnico sv. Ludoviko de Marillac. Skupaj sta tudi ustanovila Hčere krščanske ljubezni (usmiljenke). Živel je preprosto življenjsko duhovnost s pomočjo katere je svoje učence in učenke usmerjal v iskreno in povsem konkretno ljubezen do bližnjih, še najbolj do ubogih. Je tudi zavetnik vseh katoliških dobrodelnih organizacij.
Sveti Vincencij Pavelski se je rodil leta 1581 v jugozahodni Franciji. Tam se je najprej šolal in želel postati duhovnik. Kariero je nadaljeval v Parizu, kjer ga je duhovnik Berullom navdušil za pot svetosti, ko je Vincencij končno odkril svoje poslanstvo – delo z ubogimi. Ustanovil je bratovščino krščanske ljubezni - Lazariste, ki je po župnijah skrbela za uboge. Lazaristi so vodili misijone, vzgajali klerike in skupaj z Usmiljenkami skrbeli za uboge, sirote in bolnike po bolnišnicah. Tako je Vincencij kmalu postal prenovitelj Cerkve v Franciji, gotovo pa eden največjih dobrotnikov in svetnikov vseh časov. Še bolj kot nenavadne, pretresljive in napete življenjske prigode nas nagovarja njegova duhovna pot do svetosti. To je pot umiranja sebi, da je lahko seme, ki ga je vanj položil Gospod, rodilo sad. Tako je Vincencij kmalu postal oče revežev, najdenčkov in sirot, bolnih in onemoglih, jetnikov, kaznjencev na galejah in sploh vseh ubogih njegovega časa. Imel je izreden čut za sočloveka in človeško dostojanstvo in spoznanje, da je od Boga poklican pomagati ubogim.
Vincencij se ni ustrašil niti trpljenja. Videl je uboge in ni šel mimo njih. Ustavil se je in se srečal z njimi in jih sprejemal v njihovi bolečini in trpljenju. Če ne bi najprej sprejel svoje ranjenosti in bolečine, ne bi zmogel biti sočuten do trpečih. Njegova pot do ubogih je bila pot evangelija, pot bližine. Njegovo delo je bilo darovanje, ki ne zahteva nikakršnega plačila. Ne denarja, ne nagrade, ne priznanja. Vincencij se je branil celo skušnjave notranjega zadovoljstva, da je nekomu pomagal. Daroval se je bližnjemu, ker se Jezus vsak dan na oltarju daruje za vsakega izmed nas. Po zgledu Jezusa Kristusa, ki ni prišel na svet, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel drugim, je posvetil svoje življenje služenju ubogim. V njih je videl obraz Križanega, zato je želel biti vedno v njihovi bližini. Leta 1729 je bil Vincencij razglašen za blaženega, osem let kasneje (leta 1737) pa za svetnika. Papež Leon XIII je sv. Vincencija razglasil za zavetnika vseh društev krščanske dobrodelnosti.
Vira: Ognjišče in Leto svetnikov
Pripravil: Franci Koncilija