Slovesni praznik apostolov Petra in Pavla nam predstavlja dva moža, ki sta bila v zgodovini Cerkve po Božjem načrtu izbrana, da postavita človeški temelj večni Kristusovi Cerkvi. Svetega Petra imenujemo »prvak apostolov«, ker mu je Jezus Kristus določil vodstveno vlogo, za skalo, na kateri bo zidal svojo Cerkev, Pavlu pa pravimo »apostol narodov«, ker ga je Jezus izbral za orodje, ki naj ponese njegovo ime med pogane. Ker je bil po posebni božji volji najpomembnejši misijonar Cerkve vseh časov.
Apostol Peter je bil rojen v ribiški vasi Betsajda na severovzhodni obali Genezareškega jezera. Oče Jona mu je dal ime Simon. Iz Betsajde se je priženil v Kafamaum na nasprotni strani jezera. Tam je opravljal ribiški poklic skupaj s svojim bratom Andrejem. Prav on ga je privedel k Jezusu, ki mu je dejal: »Ti si Simon, Jonov sin, imenoval se boš Kefa.« Aramejska beseda kefa pomeni »skala«, po latinsko »petra«,od tod ime Peter. Peter je bil vihravega značaja, kolerik, zato ga je Jezus vzgajal na poseben način. Po milosti nadnaravne vere je Peter izpovedal: »Ti si Kristus, sin živega Boga«, na kar je slišal odgovor: »Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva.« S temi besedami ga je postavil za svojega namestnika na zemlji. Ob Jezusovem trpljenju se je Peter slabo izkazal, saj je Jezusa zatajil kar trikrat. To svojo slabost in malovernost pa je Peter po Gospodovem vstajenju popravil s trojno izpovedjo: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim!« (Jn 21, 17)
Po Jezusovem vnebohodu Peter nastopa kot voditelj apostolov in mlade Cerkve. Nekaj časa je bil škof v mestu Antiohiji, okoli leta 42 pa je odšel v Rim. Od tam je vernikom v Mali Aziji poslal dve pismi. Oznanjevanje je zaključil z mučeništvom leta 67, ko so ga med Neronovim preganjanjem križali z glavo navzdol.Na kraju njegovega mučeništva je dal cesar Konstantin leta 350 postaviti veliko baziliko. Sedanja, ki je znana po vsem svetu, je bila zgrajena v letih od 1506 do 1526. Pod njenim glavnim oltarjem je grob apostola Petra, čigar nasledniki so papeži in rimski škofje. Za svojega zavetnika so si sv. Petra izbrali zidarji, ribiči, čolnarji, kovači in drugi obrtniki. Njegovo ime je nosilo nad 500 svetnikov. Ime Peter je med najbolj razširjenimi tudi pri nas, ženska oblika Petra pa ni tako pogosta. Petra upodabljajo s ključi v rokah.
Apostol narodov PAVEL se je rodil okoli leta 10 po Kristusu v Tarzu, glavnem mestu rimske province Kilikije, na jugovzhodnem delu Male Azije. Po rodu je bil Jud, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. Po pravilu, da se mora vsak učenec judovske postave naučiti še kakšne praktične obrti, se je mladi Savel, kakor mu je bilo ime, naučil izdelovati šotore, tako da se je kasneje kot oznanjevalec evangelija preživljal z delom lastnih rok. Pri dvajsetih letih je prišel v tempeljsko šolo v Jeruzalem. Gorel je za Mojzesovo postavo in zato je preganjal Jezusove učence, ki je niso izpolnjevali. Pred Damaskom ga je Jezus poklical za svojega apostola. Iz preganjalca Savla se je spremenil v navdušenega oznanjevalca evangelija. O njegovem delovanju poročata evangelist Luka in Apostolska dela.
Pavel je obhodil velik del rimske države. Povsod je ustanavljal cerkvene občine in jih pozne je spodbujal s pismi. Ohranjenih je 14 Pavlovih pisem, ki so po vsebini in obsegu za štirimi evangeliji najpomembnejši del Svetega pisma nove zaveze. Odlomke njegovih pisem redno beremo pri bogoslužju. Umrl je mučeniške smrti v Rimu za časa cesarja Nerona najbrž leta 67, hkrati z apostolom Petrom. Kot rimski državljan je bil obglavljen.
Apostola Pavla pa upodabljajo z brado (filozof), s knjigo (pisatelj) in z mečem (božja beseda pa tudi orodje njegovega mučeništva). Največkrat je njegov kip na oltarjih skupaj s kipom sv. Petra. Zaradi njegovega tkalskega poklica se mu priporočajo tkalci, vrvarji, izdelovalci preprog, pletarji in sedlarji (ker je ob spreobrnitvi padel s konja). Imeni Pavel in Pavla sta pri nas precej pogosti.
Vir: Ognjišče
Pripravil: Franci Koncilija