V soboto, 20. februarja, je potekal drugi postni svetoletni shod v novomeško stolnico k svetim vratom. Tokratno romanje je bilo namenjeno predvsem dekaniji Kočevje, seveda pa je shod odprt tudi za vse druge, ki bi se ga želeli udeležiti. Zbralo se je okrog 150 romarjev, ki so prišli z dvema avtobusoma in osebnimi prevozi, kar je za majhno dekanijo velika udeležba. Shod je potekal po ustaljenem dnevnem redu z uvodno procesijo s škofijskega dvorišča skozi sveta vrata v stolnico. Tam sledi molitev križevega pota in nato sveta maša. Ves čas obstaja tudi priložnost za sveto spoved, ki jo romarji v svetem letu z veseljem izkoristijo. Somaševanje dekanijskih duhovnikov je vodil škof Andrej Glavan. S tem je izražen še drugi vidik romanja, namreč izraziti in začutit povezanost vernikov in duhovnikov s škofom in stolnico kot središčem mlade škofije. Po maši je sledilo okrepčilo in odmor pred stolno cerkvijo in nato ogled 45 minutnega filma ob praznovanju 10-letnice škofije.
Uvod
Pozdravljeni vsi svetoletni romarji, še posebej pa iz naše najmanjše dekanije Kočevje, ki ste v razmeroma velikem številu pod vodstvom dekana Jožeta Milčinoviča in drugih duhovnikov poromali skozi sveta vrata usmiljenja, prejeli ste ali boste zakrament sprave in opravili molitve za prejem popolnega odpustka, ki ga lahko naklonimo zase ali za svoje pokojne. Vendar najprej priznajmo svoje grehe, vsa dejanja in opustitve. Obžalujmo, če smo hodili po svojih potih lažne svobode namesto po poti Božjih zapovedi, ki nam jih je dal, ker nas ljubi in želi našo srečo. Obžalujmo zlasti trenutke in obdobja, ko nismo dovolj ljubili.
Homilija
Dragi bratje in sestre! Živimo v odgovornih, lahko pa bi rekli, da tudi v marsičem težkih časih. Ne le, da so časi nemirni. V svetu divjajo nemiri, vojne, preganjanja kristjanov in posledično stiske, revščina in celo lakota. Toliko trpljenja zaradi razbitih družin, po drugi strani pa je veliko duhovne revščine tam, kjer je na zunaj mir, a je toliko duhovnega nemira in moralne praznine. Po drugi strani pa v našem času v obširnih predelih sveta, zlasti v bogatih deželah, ugaša vera, kot plamen, ki mu pohaja gorivo. Resnični problem v našem zgodovinskem trenutku je, da Bog izginja z našega obzorja in da zaradi pojemanja svetlobe, ki od njega prihaja, človeštvu vse bolj primanjkuje luči in orientacije, kaj je prav in kaj ni, o čemer pričujejo številne posledice: propad morale, obup, tesnoba, brezbrižnost, vedno večja osamljenost med ljudmi, razpad družin in zakonov, begunci…
Papež Frančišek je že lani 11. aprila, ko je napovedal leto usmiljenja in ga 8. decembra lani tudi odprl z odprtjem svetih vrat, razložil v nagovoru, čemu sveto leto in sveta vrata kot simbol leta. Rekel je, da razglaša izredno sveto leto: »…preprosto zato, ker je Cerkev v tem trenutku velikih epohalnih sprememb poklicana, močneje ponuditi znamenja upanja in Božje bližine… Za Cerkev pa bo to tudi čas, da ponovno najde smisel poslanstva, ki ji ga je zaupal Gospod na velikonočni dan: biti znamenje in sredstvo Očetovega usmiljenja.«
Vsak dan srečujemo ljudi, ki so versko brezbrižni, oddaljeni od Cerkve, neverni. Srečujemo pa tudi trpeče in ljudi, ki so brezposelni in so pri tem nemočni. Srečujemo tudi zapuščene, z zavoženim življenjem, v katerih je ugasnilo vsako upanje na boljše življenje in se ne čutijo ljubljene od Očeta. V svetem letu naj bi odkrili in doživeli toplino Jezusove ljubezni in dobili nov pogum za življenje. On je prišel, da nas naloži na svoja ramena, kot kaže moto svetega leta, da bi nas ponesel nazaj v Očetovo hišo. To leto je ugoden čas, da pozdravimo rane, vsi pa postanemo pričevalci usmiljenja.
Kaj kot kristjani lahko in moramo ponuditi pri vsem tem? Ne smemo obupati. Nemogoče je, da bi svet ne bil več dovzeten za pričevanje upanja in pravega veselja. Za pričevanje ljubezni in usmiljenja, kot se je razodelo v življenju Jezusa Kristusa. Vprašajmo se, kakšen je naš odnos do Boga. Zakaj naša vera za mnoge ni privlačna. Mar ne tudi zato, ker v nas ni pravega notranjega veselja in tiste notranje osvobojenosti, s katero bi se moral ponašati kristjan. Naša vera bo živa in izžarevajoča, če bo naš odnos do Boga trden. Ta odnos pa se hrani z vsakodnevno molitvijo, nedeljsko mašo, Božjo besedo in stalnim izobraževanjem v veri.
Dragi bratje in sestre! Papež Frančišek nas v letu usmiljenja vabi, da postanemo kanali Božjega usmiljenja in tako evangeliziramo Bogu odtujeni svet. Z geslom Usmiljeni kakor Oče. To bomo zmogli, če bomo najprej sami poglobili vero in prepričanje v Božjo ljubezen, ki se je v polnosti uresničila v Jezusu Kristusu. On je delil dobroto in usmiljenje revnim, bolnim, grešnim. Nobena stvar ga ni ustavila. Pripravljen je bil iti celo na dom rimskega poganskega stotnika, čeprav je bilo to za Juda prepovedano in čeprav bi ga lahko ozdravil le z besedo, kot se je pozneje zgodilo. Izpostavil se je provokacijam, da bi rešil npr. prešuštno ženo gotove smrti. Očetovo usmiljenje so razodevala mnoga nenavadna in nepričakovana Jezusova ravnanja. Kot zadnje Jezusovo dejanje neskončnega usmiljenja so bile besede odpuščanja še v zadnjih trenutkih zemeljskega življenja, ko je visel na križu in skesanemu razbojniku zagotovil zveličanje in molil tudi za krivce njegove smrti, rablje in tiste, ki so ga pribili na križ.
Papež vabi k spremembi mišljenja in ravnanja najprej duhovnike. Vabi nas, naj bomo dobri pastirji, usmiljeni spovedniki, ki vračajo dostojanstvo vsem, ki so ga z grehi izgubili. Duhovniki – spovedniki naj bi do njih v medsebojnih odnosih ohranili spoštovanje. Spovedniki naj bodo potrpežljivi s tistimi, ki trpijo zaradi grehov, ki se jim ponavljajo in se jih ne morejo otresti, a se jih ponižno spovedujejo. Dajmo jim doživeti resnico, da dokler živimo, se je mogoče pobrati v vsaki situaciji in vedno lahko začnemo znova, če le dovolimo Jezusu, da nas objame in nam odpusti.
Če se dovolj zavedamo tudi svoje grešnosti in zlasti Jezusovega ravnanja, bomo ohranili tudi spoštovanje do tistih, ki v svoji slabosti padajo.
Papež Frančišek v knjigi »Božje ime je usmiljenje« navaja doživetje, ki se ga spominja, ko je bil še župnik in rektor jezuitskega kolegija v Argentini. Spoznal je mater majhnih otrok, ki jo je mož zapustil. Ni imela redne zaposlitve, ampak je opravljala le priložnostna dela nekaj mesecev na leto. »Kadar ni mogla najti drugega dela, je – da bi lahko nahranila svoje otroke – delala kot prostitutka. Bila je ponižna in je prihajala v župnišče prosit pomoč. Skušali smo ji pomagati preko karitas. Nekega dne – bilo je v božičnem času – je prišla s svojimi otroki v župnišče in vprašala zame. Poklicali so me in sem jo sprejel. Povedala je, da se mi želi zahvaliti. Mislil sem, da gre za paket z živili, ki smo ji ga poslali. Vprašal sem jo, ali ga je prejela. Odgovorila je: 'Da, da, hvala vam tudi za to. Toda jaz sem se vam prišla zahvalit predvsem zato, ker me nikoli niste prenehali klicati gospa'. Takšne izkušnje nas učijo, kako obzirni moramo biti do vseh ljudi, da ne ranimo njihovega dostojanstva. To, da jo je župnik še naprej klical 'gospa', čeprav je vedel, s čim se ukvarja v mesecih, ko ni mogla učiti, je bilo zanjo enako, če ne še bolj pomembno od materialne pomoči, ki smo ji jo dajali.«
Dragi bratje in sestre! Prestopili smo skozi sveta vrata, večinoma opravili dobro spoved in se pustili objeti Božjemu usmiljenju. Obvežimo se, da bomo tudi mi usmiljeni z drugimi, kakor je Oče z nami. Božje usmiljenje je odvisno tudi od našega usmiljenja, kot zagotavlja prerok Malahija: »Imel bom z njimi usmiljenje, kakor je kdo usmiljen do svojega brata, ki mu služi« (Mal 3,17).
Svetniki so bili izvedenci in zvesti Jezusovi posnemovalci v odpuščanju, usmiljenju in dobroti. Prosimo sv. Faustino Kowalsko, po kateri je Jezus želel poglobiti vero v Božje usmiljenje, naj nam izprosi milost, da bomo znali biti malo bolj usmiljeni, razumevajoči do slabosti drugih.
Predvsem pa se s prošnjo obrnimo k Mariji, ki jo v molitvi Pozdravljena Kraljica kličemo Mati usmiljenja. Papež želi, naj nas »milina njenega pogleda spremlja v tem svetem letu, da bomo vsi odkrili veselje Božje nežnosti.«