V soboto, 5 marca, smo imeli četrto svetoletno romanje skozi sveta vrata novomeške stolnice. Tokrat so bili povabjleni predvsem romarji iz župnij dekanije Novo mesto. Več kot petsto vernikov je v procesiji čez prag svetoletnih vrat popeljal dekan g. Virant. Sledil je križev pot, pri katerem so sodelovali bogoslužni sodelavci vseh župnij, nato pa je bila sveta maša, ki jo je ob somaševanju dekanijskih duhovnikov vodil škof Andrej Glavan. Ves čas so imeli romarji možnost prejeti zakrament sprave.
Škof Andrej je v svojem nagovoru dejal:
Lepo pozdravljam vse dekanijske duhovnike z g. dekanom Mirom Virantom na čelu, redovnike, redovnice, tako najštevilnejše ss. de Notre Dame in Hčere Marije Pomočnice.
Pozdrav tudi vsem liturgičnim sodelavcem in vsem romarjem, upam, da iz vseh 17 župnij novomeške dekanije, ki je po številu prebivalstva največja v škofiji. Prišli ste, da bi doživeli in se tudi navdušili nad tem; da bi Cerkev v tem našem času – ki ga papež Frančišek imenuje čas usmiljenja – ranjenemu človeštvu in drug drugemu kazali očetovski in materinski obraz, da bi Cerkev v naših župnijah bila hiša usmiljenja.
Ustavimo se na kratko pri izviru, pri navdihu za praznovanje Jubileja usmiljenja. Ideja je zorela že od II. vatikanskega koncila. Na koncilu se je Cerkev reformirala, pomladila, da bi bila brez madeža in gub, ki so kazale neko postaranost in utrujenost. Ni slučaj, da se je papež Frančišek odločil za začetek leta usmiljenja in slovesno odprtje svetih vrat prav na obletnico slovesnega sklepa koncila, na praznik Brezmadežne, 8. decembra, ko je bila hkrati Marija razglašena za Mater Cerkve. Pod papežem sv. Janezom Pavlom II. je ideja zorela. Že svojo drugo okrožnico je naslovil O Božjem usmiljenju. Na osnovi Jezusovega razodetja Favstini Kovalski o globini Božjega usmiljenja je 2. velikonočno nedeljo razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja in tudi Favstino je razglasil za svetnico in danes v Krakovu lahko obiščem veličastno cerkev Božjega usmiljenja, ki jo je naš p. Marko Rupnik okrasil z veličastnimi mozaiki. Pa tudi papež Janez Pavel II. je umrl na vigilijo nedelje Božjega usmiljenja, kot da so nebesa sama hotela potrditi vse, kar je storil, da se je ta pobožnost k Usmiljenemu Jezusu razširila in uveljavila.
Veliko je lepih prilik in dogodkov, ki so prav pretresljivo razodetje Božjega usmiljenja: o izgubljenem sinu, o prešuštni ženi in tudi o farizeju in cestninarju, ki smo jo danes slišali in nam pojasni pogoje, da dosežemo usmiljenje in odpuščanje. Takoj povejmo, da je to predvsem ponižnost.
Jezus je spregovoril tistim, ki so bili sami zase prepričani, da so pravični, ki so sebi laskali in so sami sebe tudi cenili. Pri vsem tem pa je v njihovih srcih za druge ostalo samo še zaničevanje in prezir, saj so se povzdigovali nad nje. Farizej je sam o sebi prepričan, da je pravi vernik, ker ni ropar in krivičnik in prešuštnik, skratka ni grešnik kakor vsi drugi ljudje. Celo posti se več, kot je določeno, od oblasti predpisane dajatve redno oddaja. V tempelj gre molit tudi takrat, ko ga ne veže dolžnost. A pred Bogom odloča srce, ne pa to, da se kdo dela pravičnega. Farizej za usmiljenje in opravičenje ne prosi, ker misli, da ga ne potrebuje in se pred Bogom le hvali in postavlja. Vsi poznamo »sedem glavnih grehov«: napuh, nevoščljivost, lakomnost, nečistost, požrešnost, jeza, lenoba. Na vzhodu ima ta seznam obratni vrstni red. Napuh pride na vrsto zadnji kot najvišja stopnja oddaljenosti od Boga. Je zelo težek greh. Samemu sebi pripisuje zasluge, da je boljši od drugih.
V svoji knjigi »Drama ateističnega humanizma« je Danielou zapisal, da če je danes toliko ljudi prenehalo verovati, je to zato, ker se ne zaveda več lastnih grehov. Misel je ta, da Bog obstaja, toda da je on dolžan človeku in ne obratno. To je nekakšen svet »svetnikov«, toda brez Boga in brez božjega kraljestva. Protislovna se nam zdi trditev Dostojevskega: da so pogosto najbližje Bogu veliki grešniki, ki se zavedajo lastnega greha. V »Bratih karamazovih« pa položi v usta starca Zosima besede: »Sinovi moji, ne bojte se greha!«
To je provokativen stavek, ki razkriva pravo intuicijo: »Ne bojte se zavesti o tem, da ste grešili! Odkrili boste, da vam bo Bog odpustil, vam razodel, da je usmiljen Oče v nebesih in da je njegovo kraljestvo resničnost že tu na zemlji.«
Cestninar pa je molitvi odkrit in skromen. Zavedal se je svoje notranje in moralne revščine. Cerkveni očetje pa vsi učijo, da je prav strto srce Bogu najprijetnejša daritev. Je znamenje, da se zavedamo zla, ki smo ga storili, svojega greha, svoje bede in svoje potrebe po odpuščanju. Cestninar se je zavedal, da je popolnoma vezan na Božjo dobroto in usmiljenje.
Božji služabnik papež Janez Pavel I. je med neko sredino avdienco dejal: »Gospodu je ponižnost tako všeč, da včasih dopušča resne grehe. Zakaj? Zato, da bi tiste, ki so jih storili in se jih pokesali, naredil ponižnejše.« Tudi sv. Frančišek Saleški je govoril o naših ljubih pomanjkljivostih, čeprav Bog pomanjkljivosti sovraži, so mu po drugi strani všeč, ker nam po njih izkazuje usmiljenje in ker nas ohranijo ponižne ter razumevajoče za napake bližnjih.
Evangelij nam s priliko o cestninarju in farizeju skuša približati resnico, da se nikakor ne moremo opravičiti ne posvetiti zgolj iz sebe in svojih del. Jezus ne obsoja nobenih prizadevanj za dobro, tudi pobožnosti ne. Vse to predpostavlja, vendar pod enim pogojem, da vse to opravljamo v pravem duhu in s ponižnim srcem. Najbolj nam je potrebna zavest, da smo pred Bogom najprej in predvsem grešniki.
Dragi bratje in sestre!
Ko je papeža Frančiška spraševal novinar, kaj je najpomembnejše za vernike, da bi sveto leto usmiljenja zares doživeli, je odgovoril. Odpreti se morajo Božjemu usmiljenju. Odpreti sebe in svoje srce. Dovoliti Jezusu, da se sreča z nami. Z zaupanjem pristopiti k spovedi. Prizadevati si, da bi bili usmiljeni do drugih.
Po drugi strani pa naj bi se trudili, da bi bolj zaživeli telesna in duhovna dela usmiljenja. V vsaki zapostavljeni osebi smo poklicani služiti Križanemu Jezusu, dotakniti se Kristusovega telesa v Svetem Rešnjem Telesu, a tudi v odrinjenih, lačnih, žejnih, golih, zaprtih, bolnih, preganjanih, beguncih … V njih se dotaknemo Gospoda, v njih najdemo našega Boga.
Delom telesnega usmiljenja sledijo še dela duhovnega usmiljenja: svetovati negotovim, poučevati nevedne, opominjati grešnike, tolažiti potrte, odpuščati žalitve, potrpežljivo prenašati krivice, moliti za žive in mrtve.
Dragi bratje in sestre! Želim vsakemu posebej, da bi šel na svoj dom opravičen kot cestninar, kot prejemnik popolnega odpustka iz zakladnice Cerkve. Pogoj za to je opravljena spoved, zato vabim vse, da izkoristite možnost in prejmete, če še niste, zakrament sprave, ta neizmerni Jezusov velikonočni dar.
Amen.
Po krajšem odmoru in pogostitvi je sledil še ogled filma o 10-letnem utripu škofije. Tudi to romanje je bila lepa priložnost za poglobitev osebne vere in srečanje z usmiljenjim Očetom, ki nas vabi, da bi bili tudi mi usmiljeni kakor On.