Vse postne sobote so za našo škofijo rezervirane za svetoletne romarske shode po dekanijah škofije Novo mesto. To soboto, 12. marca, je poromala dekanija Trebnje. Dekan, g. Klavdio Peterca in ostali dekanijski duhovniki so svoje romarje v procesiji pospremili skozi sveta vrata. Sledil je križev pot, ki so ga pripravili verniki in nato sveta maša, ki jo je ob somaševanju vodil škof Andrej Glavan.
Postnega svetoletnega romanja se je udeležilo skoraj petsto vernikov trebanjske dekanije. Dekan g. Klavdio je poudaril, kako pomembna je povezanost med škofijo in župnijami ter med škofom in verniki; zahvalil se je g. škofu za povabilo v stolno cerkev, ki je mati vseh cerkva v škofiji. Verniki in duhovniki dekanije Trebnje so z udeležbo na svetoletnem postnem shodu pokazali svojo veliko hvaležnost škofu, da jih je v desetih letih, odkar imamo novo škofijo, kar nekajkrat obiskal in tako potrdil v veri.
V nagovoru je g. škof dejal:
Dragi bratje in sestre!
Lepo pozdravljam vse dekanijske duhovnike iz trebanjske dekanije z g. dekanom Klavdijem Petercem na čelu, sestre redovnice in vse, ki ste danes prišli, da bi doživeli v spokorni procesiji ob vstopu skozi sveta vrata, ob križevem potu in prejemu spovedi božjo usmiljeno ljubezen. Usmiljenje je drža Boga, ki nas sprejema, objema, se nam izroča in se sklanja k nam z odpuščanjem. Jezus je rekel, da ni prišel zaradi pravičnih, ampak zaradi grešnikov. Ni prišel zaradi zdravih, ki ne potrebujejo zdravnika, ampak zaradi bolnih. Zato lahko rečemo, pravi papež Frančišek, da je usmiljenje Božja osebna izkaznica.
V 1. berilu smo slišali ganljivo pripoved preroka Ezekijela, ki govori o usodi Izraela, a v njem se lahko vidi vsak človek – vsak grešnik. V svoji knjigi jo omenja tudi papež Frančišek. Izraelski narod primerja z novorojenko, ki so jo še vso krvavo takoj po rojstvu zavrgli, ne da bi ji odrezali popkovino. Ko je tako cepetala v krvi, jo je našel Bog. Umil jo je, pomazilil in oblekel. Ko je odrasla, jo je še okrasil s svilo in nakitom. Ona pa se je zaslepljena z lastno lepoto začela vlačugati, pa ne zaradi denarja, saj je svojim ljubimcem celo sama plačevala. Kljub vsemu temu Bog ni preklical svoje zaveze, ampak jo je povzdignil nad njene starejše sestre, da ob spominu na njegovo odpuščanje od sramu nikoli več ne odpre ust. (Ezek 16,63) To je pretresljivo mesto, ki nam približa božjo ljudomilost in usmiljenje.
Božje usmiljenje je tesno povezano z njegovo zvestobo. Gospod je zvest, kot pravi apostol Pavel v pismu Timoteju: »Če se mi izneverimo, on ostane zvest, kajti sebe ne more zatajiti.« Mi lahko Boga z grehom zatajimo, on pa ostane zvest, ker ne more zatajiti samega sebe.
V letu usmiljenja zveni postna Božja beseda in njene prilike, ki smo jih že slišali malo drugače: o cestninarju in farizeju, o izgubljenem sinu ali pa o prešuštni ženi, ki jo bomo slišali jutri. Resnične so besede služabnikov, ki so jih veliki duhovniki in farizeji poslali, da bi ga prijeli in privedli pred njih: »Nikoli noben človek ni tako govoril.« (Jn 7,48). Vsi, ki so Jezusovo besedo sprejeli, so bili pa v očeh farizejev prekleta »drhal, ki ne pozna postave«.
Jutrišnja tiha nedelja bo tudi papeževa nedelja, obletnica izvolitve pp. Frančiška. Naj zato omenim, da je imel na tiho nedeljo še pred slovesno umestitvijo svojo prvo javno mašo v vatikanski župnijski cerkvi sv. Ane. V nagovoru je razlagal prav ta odlomek o prešuštni ženi. Spontano je povedal: Jezusovo sporočilo je usmiljenje. Zame je, iskreno rečeno, to najmočnejše Gospodovo sporočilo.« In res je postalo osrednje sporočilo njegovega pontifikata, s katerim je pravzaprav začel novo ero Cerkve kot hiše usmiljenja.
Prešuštvo je poleg bogokletja in malikovanja veljalo za hud greh, za katerega je Mojzesova postava predpisovala smrt s kamenjanjem. K Jezusu, ki je sedel sredi množice in jo katehiziral, so pripeljali ženo, ki so jo ujeli pri prešuštvovanju. Pismouki in farizeji so jo pripeljali predenj in jo javno obtožili prešuštva. Za ženo in njen greh jim najbrž ni bilo veliko mar, saj so bili tudi med njimi najbrž prešuštniki. Hoteli so Jezusa ujeti v besedi. Kaj praviš glede na to, kar ukazuje Mojzesova postava v takem primeru? Skušali so ga ujeti v past in najti razlog za obtožbo proti njemu. Razorožil jih je z besedami: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« In ko so vsi ponižani odšli, je rekel ženi: »Te ni nihče obsodil?« »Nobeden.« »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več.«
Ne reče ji, da prešuštvo ni greh, vendar je ne kaznuje po postavi. Prav v tem je skrivnost Jezusovega usmiljenja. Izkazoval ga je mnogim grešnikom vse do zadnjega odpuščanja, ko je na križu odpustil skesanemu razbojniku. Bog nam grehe ne le odpušča, ampak jih tudi spregleda in pozabi. Papež Frančišek pravi v knjigi Božje ime je usmiljenje: »To je podobno kot z nebom. Čeprav je polno zvezd, jih zjutraj, ko posije sonce, ne vidimo več. Takšna sijoča in nežna Božja ljubezen je usmiljenje.«
Zelo bi se motili, če bi sklepali, da je Jezus dajal potuho grešniku, še manj da slabo dejanje odobrava. Želi pa nam povedati naslednje:
- Pomembnejši kot sleherni predpis je človek. Oseba, ki si prizadeva za dobro, pa je tudi včasih krhka, nepredvidljiva, ob vsej dobri volji brez moči.
- Pravičniško sklicevanje na predpise, zgražanje ob grehih drugih, je navadno poskus zakriti lastna slaba dejanja, prav za tista, za katere tožimo druge.
- Veliko prizadevnosti, časa in energije, ki jo vlagamo, da bi spreobrnili druge, bi bilo koristneje uporabiti za lastno spreobrnjenje in kamne, ki smo jih morda že pripravili, da bi jih vrgli v drugega, pustimo raje na tleh.
- Bog nam odpušča in se pri tem ne utrudi. Najhuje je, če obupamo nad božjo ljubeznijo. Največji greh je, ne verovati v Božjo ljubezen do nas. Večja kot je naša revščina, bolj raste Božja ljubezen.
»Božje usmiljenje je kot nebo, ki je vedno razpeto nad nami. Pod tem nebom smo na varnem, kjerkoli smo,« je dejal Martin Luter!
Po sveti maši je bil čas za okrepčilo, ki so ga tako kot vsako soboto do sedaj skrbno pripravili verniki stolne župnije. Na koncu pa smo si skupaj ogledali film, ki je nastal ob 10. obletnici škofije.
Gospod nam je zopet podaril priložnost, da nam je pokazal kako usmiljen je do nas in dal zgled, da bi bili tudi mi usmiljeni kakor On.