V nedeljo, 1. septembra 2019, bomo obhajali Svetovni molitveni dan v skrbi za stvarstvo. V Katoliški Cerkvi dan praznujemo skupaj z drugimi krščanskimi Cerkvami in bo potekal petič, saj ga je 6. avgusta 2015 s posebnim pismom, uvedel papež Frančišek.
Ob uvedbi Svetovnega molitvenega dne v skrbi za stvarstvo je papež Frančišek v posebnem pismu zapisal, da smo Kristjani so poklicani k "ekološki spreobrnitvi" (prim. Laudato si 217). Kristjani hočemo ponuditi svoj prispevek pri premagovanju ekološke krize, ki jo preživlja človeštvo. Letni Svetovni molitveni dan v skrbi za stvarstvo ima želi spomniti vse ljudi, posameznike in skupnosti, na našo poklicanost biti varuhi stvarstva. Ta dan naj bi še posebej dvigovali zahvalne molitve k Bogu za njegovo čudovito stvarstvo, prosili za pomoč pri varovanju stvarstva in za usmiljenje z grehi, ki smo jih storili proti svetu, v katerem živimo. Hkrati ta dan po celem svetu potekajo tudi različne akcije v ozaveščanju naše odgovornosti za stvarstvo. Svetovni molitveni dan v skrbi za stvarstvo obhajamo skupaj s pravoslavno Cerkvijo, saj vemo da se danes vsi kristjani soočamo z istimi globalnimi izzivi, na katere moramo dati skupne odgovore, če želimo biti bolj verodostojni in učinkoviti.
Ob Svetovnem molitvenem dnevu v skrbi za stvarstvo so predsedniki Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE) in Konference evropskih Cerkva (CEC) izdali uradno izjavo z naslovom Čas stvarstva 2019 – mreža življenja. Čas stvarstva je ekumenska pobuda, ki povezuje različne krščanske Cerkve v molitvi za stvarstvo od 1. septembra do 4. oktobra.
V izjavi pravijo, da »z vsem srcem molimo za tiste ljudi, ki trpijo zaradi posledic škode, ki smo jo zaradi sebičnosti in zanemarjanja povzročili v okolju. Človeški pohlep in ravnodušnost do človeka ter celotnega stvarstva ne smeta pretrgati mreže življenja.«
»Zaradi napačne rabe naravnih virov, povezane tudi z uničevanjem in onesnaževanjem, še naprej zadajamo bolečo rano Božjemu delu, ki ga je Bog sam označil za »zelo dobro« (1 Mz 1,31). Zavedamo se, da sodobna družba s svojim življenjskim slogom pušča posledice na celotnem svetu. Zato moramo prekiniti krog koristoljubja in ločenosti in si priklicati v spomin, da smo vsi člani ene človeške družine in da smo vsi ustvarjeni po Božji podobi (1 Mz 1,27). Torej prosimo za odpuščanje in spreobračajmo svoja srca in svoja dejanja.«
»Bogu se zahvaljujemo za lepoto in dobroto njegovega stvarstva in se zavezujemo, da tega čudovitega daru ne bomo imeli za samoumevnega.«
»Zato pozivamo kristjane in vse ljudi dobre volje, da izkažejo odgovornost do stvarstva, sprejmejo konkretna in modra dejanja, delujejo kot dobri skrbniki in se z varovanjem biološke raznolikosti borijo proti neenakosti.«
Celotna izjava je dosegljiva na spletni strani Slovenske škofovske konference - katoliska-cerkev.si
Papež Frančišek je že 24. maja 2015 izdal posebno okrožnico Laudato si' - Hvaljen moj Gospod (besedilo dosegljivo tu). V njej zelo jasno spregovori o ekološki krizi, ki jo zaznavajo raziskovanja in se je že začela. Njeni znaki so številni, vzroki pa predvsem v človekovi družbeno-ekonomski sebičnosti, ki se ne ozira na svetovno nepravičnost. Kristjani lahko na ta izziv ponudimo odgovor Božjega nauka o stvarjenju, ki je zapisan v Svetem pismu in povezuje spoštovanje človeka in stvarstva. Zato papež govori o ekološkem spreobrnjenju in o celostni ekologiji, ki se mora odražati na vseh področjih, v gospodarskih, družbenih, kulturnih, vsakdanjih, medgeneracijskih in duhovnih vprašanjih.
»Zelo resna težava je kakovost vode, ki je na voljo revnim, zaradi česar vsak dan umre veliko ljudi. Med revnimi so pogostne bolezni povezane z vodo kot tudi z mikroorganizmi in kemičnimi snovmi. Pomemben dejavnik trpljenja in smrtnosti med otroki sta griža in kolera, ki ju povzročajo pomanjkljive higienske storitve in oporečne zaloge vode. Posebno v državah, kjer ni s predpisi urejeno in ni zadostnega nadzora, številna področja z vodoprepustnimi plastmi ogroža onesnaženje, ki ga povzročajo rudarske, kmetijske in industrijske dejavnosti. Pri tem ne mislimo samo na tovarniške odpadke. V jezera, reke in morja se namreč še naprej stekajo detergenti in kemična sredstva, ki jih uporablja prebivalstvo.« (Laudato si', 29)
»Če ni več objektivne resnice niti trdnih načel, razen zadovoljevanja lastnih želja in takojšnjih potreb, kakšne meje lahko veljajo za trgovino z ljudmi, za organizirani kriminal, promet z mamili, za trgovino z okrvavljenimi diamanti ali s kožami živali, ki izumirajo? Ali ni ta relativistična logika tista, ki upravičuje nakup organov revežev za prodajo in poskuse, ali pa zavrženje otrok, ker pač ne ustrezajo željam staršev? To je tudi logika »uporabi in odvrzi«, ki proizvaja toliko odpadkov samo zaradi nebrzdane želje, da človek porabi več, kot v resnici potrebuje. Zato si ne moremo predstavljati, da bodo za preprečevanje vedenja, ki prizadene okolje, dovolj politični programi ali zakoni. Če je namreč skorumpirana kultura, če se več ne priznava nobena objektivna resnica, nobeno splošno veljavno načelo, bodo zakoni razumljeni samo kot samovoljne zapovedi ali kot ovire, ki se jim je treba izogniti.« (Laudato si', 123)
»Po drugi strani vzbuja skrb dejstvo, da nekatera naravovarstvena gibanja branijo celovitost okolja in upravičeno zahtevajo omejevanje znanstvenih raziskav, vendar pa teh načel ne upoštevajo, ko gre za človeško življenje. Pri poskusih na živih človeških zarodkih se velikokrat opravičuje prekoračitev vseh meja. Pozablja se, da neodtujljiva vrednota človekovega življenja močno presega stopnjo njegovega razvoja. Podobno se dogaja, ko ima tehnika, kadar ne prizna velikih nravstvenih načel, nazadnje za zakonit (upravičen) vsak poseg. V tem poglavju smo videli, da bo tehnika, ločena od etike, težko sposobna samoomejevati svojo moč.« (Laudato si', 136)
Povzeto po: Katoliška Cerkev.si
foto vir: splet-Unsplash