Nagovor novomeškega škofa ob prvi obletnici škofovskega posvečenja. Stolnica svetega Nikolaja - Novo mesto, 26. september 2022.
Obhajamo sveto mašo ob prvi obletnici moje posvetitve v škofa. Za dar službe se želim skupaj z vami zahvaliti z evharistično daritvijo. Ob tej priložnosti se zahvaljujem Bogu za postavitev v to službo in papežu Frančišku za zaupanje. Zavedam se velike odgovornosti, ki sem jo s tem prevzel. Ob evangeliju in duhovni poti, ki jo hodim skupaj z vami, se učim biti škof. Vsak dan znova. Pred nekaj dnevi sva se s celjskim škofom Maksimilijanom vrnila s tečaja za nove škofe, ki je potekal v Rimu in ga nekateri imenujejo tudi šola za škofe. Tovrstna šola traja vsak dan, ob dnevnem naporu, delu, molitvi, srečanjih in svetih mašah.
Iskreno se zahvaljujem apostolskemu nunciju v Republiki Sloveniji Jeanu Mariju Speichu za podporo in bratsko povezanost, vsem sobratom škofom, duhovnikom, redovnicam in redovnikom ter vsem vam, bratje in sestre v novomeški škofiji ter celotni Cerkvi na Slovenskem. Hvala vsem sodelavkam in sodelavcem na naši škofiji, vsem katoliškim in drugim medijem, ki spremljate življenje Cerkve in pomagate širiti evangeljsko oznanilo preko tiska, radija, televizije, spleta in drugih medijev.
Vem, da veliko ljudi moli zame, za škofe, duhovnike in Cerkev. Hvala za vse molitve. Čutim povezanost z vami vsemi in da nisem sam. Mnogi življenje Cerkve spremljate preko medijev, predvsem starejši in bolni, ki težko pridete v cerkevali tja sploh več ne morete. Hvala vam za vse! Z vami sem kristjan, za vas sem škof, lahko rečem z besedami sv. Avguština. Prosim vas, da utrjujemo bratsko povezanost in molimo še naprej tudi drug za drugega. Veliko ljudi je v potrebah in stiskah. Prav naša občutljivost za bližnjega je znamenje, da je v nas evangeljska drža in občutljivost, še posebej za uboge in stiskane.
Kljub razdelitvi na škofije in druge meje, ki so med nami, smo ena sama Kristusova Cerkev. Ne dovolimo delitev in spodkopavanja temeljev edinosti. Znamenje, da smo v njenem polnem občestvu, je bratska povezanost in edinost med nami in da znamo kljub različnim pričakovanjem in pogledom med seboj sodelovati in smo hkrati tudi v edinosti z vsakokratnim s papežem, Petrovim naslednikom. S papežem Frančiškom sem se v zadnjem času dvakrat osebno srečal. Spremlja življenje naše Cerkve in moli za nas ter blagoslavlja vse in vsakega posebej. Povezanost v bratsko občestvo je temeljna danost Cerkve in hkrati njena stalna naloga, da se ohranja in utrjuje. Zlo, ki je v nas in okrog nas, vedno znova načenja to bratstvo.
Vabim vas, da ob današnji Božji besedi premišljujemo o tem, kako se učimo bratstva in sodelovanja. Ali je v nas evangelijski Duh? Smo pripravljeni sodelovati in biti poslušni Svetemu Duhu?
Dva odlomka sta nam dana kot osnova za premišljevanje.Odlomek iz Lukovega evangelija (prim Lk. 9,46–50) nas spominja na dva pomembna pogoja za gradnjo bratstva. To sta ponižnost in prizanesljivost ali tolerantnost do drugih. Živimo v globaliziranem svetu, kjer smo na bojišču za prevlado in kdo bo močnejši, brate in sestre pa hitro spregledamo.
Ne pogovarjajmo se o tem, kdo je večji, pomembnejši, boljši. Ta skušnjava je bila prisotna v Jezusovem času med apostoli in je prisotna tudi danes. Naravno je, da človek želi uspeti terbiti priznan in opažen. Bog je v nas vcepil to željo, da bi bili veliki, evangelij pa nas usmerja v pravo veličino in to, kdo je resnično velik. Pokaže nam tudi pot, kako to dosežemo. Kdor je najmanjši med vami, ta je velik. Prava veličina ni v gospodovanju, temveč je v služenju drugemu. Služenje vključuje, da znamo sprejeti prezir, sovraštvo, nadvlado drugih. Gospod nas ne uči samo sprejemati uboge in majhne, temveč da po njegovem zgledu tudi mi postanemo takšni. Za to je potrebno izprazniti srce napuha, primerjanja, zavisti in egoizma.
Druga pomembna lastnost za gradnjo bratstva je prizanesljivost do drugih oz. toleranca. Učenci pravijo Jezusu, videli smo nekoga, da v tvojem imenu izganja hude duhove, pa smo mu branili, ker ne hodi z nami. Jezus jim reče, naj jim ne branijo tega, kar delajo. Ne moremo predpostavljati, da hoja za Jezusom pomeni, da vsi hodimo na enak način. To bi bila zgolj zunanja fasada, ki ne bi bila skladna z bistvom vsake človeške osebe, ki je unikat. Bratstvo spoštuje dostojanstvo vsake človeške osebe, njene edinstvenosti in neponovljivosti. Kot Gospodovi učenci bodimo odprti, da nekdo drug hodi za Gospodom na drug, svoj in edinstven način. V svetu, v katerem živimo, čutimo, kako smo odvisni drug od drugega in da sami ne moremo preživeti. Pospeševanje bratstva med nami, ki izhaja iz ponižne drže in prizanesljivosti do drugega, naj bo naša stalnica.
Jobova drža, kot beremo v današnjem berilu (prim. Job 1,6–22) nas vabi k razmisleku o avtentičnosti naše vere. Ko je življenje mirno, je lahko verovati, lahko pa je tudi biti v iluziji. Preizkušnja pa je trenutek, ki nas lahko v veri utrdi ali pa povzroči, da od Boga odpademo. Tudi mi živimo v različnih preizkušnjah, kot svet, kot narod, kot posamezniki, družine, Cerkev. Job je v preskušnji vztrajal. Gospod je dal in Gospod je vzel, naj bo slavljeno Gospodovo ime. V preizkušnji je ostal zvest. Ni razumel, kaj se je zgodilo, vendar njegova vera kljub temu ostane trdna. To kaže na našo ranljivost. Nismo gospodarji tega sveta. Smo krhka bitja in sprejmimo s hvaležnostjo, kar nam Gospod naklanja. Jobova drža se na prvi, površinski pogled zdi utopija in da tega človek ne zmore. Zmore v Njem, ki daje moč, ki je za nas prelil kri na križu in vstal od mrtvih.
Hvala Vam za vse in Bog vas blagoslovi!
