9. marec 2024
Dragi bratje in sestre!
Pri današnji sveti maši bo gospod prelat dr. Janez Gril umeščen za novega prošta stolnega kapitlja v Novem mestu. Kanoniki ste ga v skladu s statuti izbrali in škofu predlagali v potrditev. Gospodu Grilu se zahvaljujem za pripravljenost sprejeti to službo, še posebej pa mu izražam hvaležnost za vse njegovo dosedanje duhovniško delo v naši škofiji in v Cerkvi na Slovenskem.
Pozdravljam upokojenega škofa msgr. Andreja Glavana in vse duhovnike, mag. Gregorja Macedonija, župana mestne občine Novo mesto, dr. Vido Čadonič Špelič, poslansko v Državnem zboru, zastopnike stolnih kapitljev iz Ljubljane in Maribora, domače, sorodnike in druge goste, ter vse vas, bratje in sestre, ki smo se zbrali pri današnji slovesnosti. Iskrena hvala vsem v stolni župniji in na škofiji, ki sodelujete pri tej sveti maši in ste pripravili današnjo slovesnost in pogostitev.
Kaj sploh je stolni kapitelj, kakšna sta vloga in pomen prošta te ustanove? Stolni kapitelj v Novem mestu je bil ustanovljen kmalu po ustanovitvi škofije 19. marca 2007 in nadaljujevečstoletno tradicijo kolegiatnega kapitlja, ustanovljenega leta 1493.
Skozi stoletja so imeli stolni kapitlji, ki jih sestavljajo samo duhovniki, pomembno vlogo na liturgičnem in upravnem področju. Imeli so vlogo nekakšnega »škofovega senata«. Kanonikate škof podeljuje duhovnikom, ki se odlikujejo po znanju in neoporečnem življenju. Po Zakoniku cerkvenega prava iz leta 1917 so kanoniki imeli določena pooblastila pri odločanju, npr. v času izpraznjenega škofijskega sedeža so izvolili vikarja, začasnega upravitelja škofije. Bili so tudi glavni škofovi svetovalci pri pomembnejših vprašanjih in vodenju škofije.
Sedaj veljavni Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 je njihovo vlogo spremenil in jo omejil predvsem na liturgično področje in pastoralno pomoč v stolni cerkvi (kan. 503 ZCP), še posebej pri slovesnejših bogoslužjih.
Njihovo prejšnjo vlogo so po prenovi, ki jo je spodbudil II. vatikanski koncil (1962–1965) in v skladu z Zakonikom cerkvenega prava, prevzeli duhovniški svet, zbor svetovalcev (kan. 495–502 ZCP) ter gospodarski svet in ekonom (kan. 492–494 ZCP). Škof kanonikom poleg liturgičnih zadolžitev danes lahko po pravu po svoji presoji dodeli še nekatere druge naloge. Predstojnik kapitlja, ki mora imeti svoj statut, potrjen od škofa, se imenuje tudi prošt. Izmed kanonikov se izbere kanonik penitenciarij, ki ima v stolni cerkvi posebna pooblastila pri odvezi od v naprej izrečenih in pridržanih cenzur, ki niso v pristojnosti apostolskega sedeža (kan. 508 ZCP).
Za vse kapitlje kanonikov v zgodovini in danes glavno in bistveno poslanstvo predstavljajo skupna molitev v koru, bratska duhovniška povezanost ter graditev občestva Cerkve, podobno, kot to velja za meniške redove. Konkretno je njihova naloga, da so redno na voljo za maševanje in spovedovanje v stolni cerkvi. Hvala vsem kanonikom novomeškega kapitlja za pomembne službe, ki jih predano in z ljubeznijo opravljate.
Smo sredi postnega časa in se pripravljamo na velikonočno praznovanje kot središča in vrhunca krščanske vere. Božja beseda nas usmerja v notranjost in vabi k molitvi, spreobrnjenju in dobrim delom.
Kako naj molimo sredi dnevnega vrveža, se bo marsikdo vprašal. Ni časa, preveč dela imamo in skrbi zase, za družino. Čas nas priganja. Ko je stiska, je treba zaustaviti korak in več časa nameniti za molitev, ki krepi naš odnos z Bogom in pomaga tudi pri naravnavanju smeri našega življenja nas samih in v odnosu do bližnjih.
V knjigi Zgodbe ruskega romarja najdemo Jezusovo molitev, preprosto in globoko spoštljivo ponavljanje Jezusovega imena. Ta molitev je sestavljena iz sedenja v tišini, umirjanja uma in usmerjanja pozornosti v srce. Takšno molitev lahko povežemo z meditativnim vdihom in izdihom besed: Gospod Jezus, usmili se me. V skladu z sporočilom današnjega evangelija(Lk 18,9–14) ponižno kot cestninar priznajmo svojo revščino, šibkost in bedo. Z Gospodovo pomočjo lahko resnično upamo, da ne bomo zapadli v farizejsko držo, to je v prepričanje, da smo boljši od drugih.
Preprost molitveni vzklik Gospod Jezus, usmili se me, ima temelje v krščanski tradiciji tako na Vzhodu kot na Zahodu (KKC 2667). Najbolj običajna formulacija, ki so jo ohranjalimenihi na Sinaju, v Siriji in na Atosu, je poziv: Jezus, Kristus, Božji Sin, usmili se nas, grešnikov! Klicanje svetega Jezusovega imena je najpreprostejši način nenehne molitve (KKC 2668). Če te besede izrekamo ponižno in pozorno,krepimo odnos z Gospodom in bolj ozaveščeno živimo v njegovi navzočnosti.
Evangeljska pripoved o farizeju, cestninarju in njuni molitvi v templju predstavljata dva modela ali dve drži, ki sobivata v vsakem izmed nas. Vprašanje je le, katera prevladuje. Na eni strani je farizej, ki moli pred samim seboj. Prepričan o svoji dobroti opravičuje sebe in obsoja druge. V njegovem življenju ni sledi resnične ljubezni. Zaradi napuha v njem ni prostora za Boga.
Na drugi strani je cestninar, ki se počuti oddaljenega od Boga in ne more zaupati vase, obtožuje samega sebe in prosi za odpuščanje. Priznava, kdo v resnici je in čuti, da potrebujeBoga. Ne čuti se vrednega, vendar kliče k njemu. Ne obupa in zaupa.
Vsako naše dejanje ima lahko različne rezultate. Sadovi so odvisni od duha, ki v nas prevladuje. V molitvi se pokaže resnica srca. Farizej ne stoji pred Bogom, ampak pred samim seboj. Ni v dialogu z Bogom, temveč v monologu s seboj. Zahvaljuje se, vendar ne zato, da bi hvalil Boga in vstopil v občestvo z njim, ampak da bi hvalil sebe. Tako se loči od drugih. Druga oblika molitve je primer cestninarja, ki se zaveda svojega greha. Manjka mu zaupanja v molitev, vendar molitev ponižnega razgrinja oblake (Sir 35,17). Bog jo sliši in usliši. Brez ponižnosti ni spoznanja ne sebe ne Boga.
Bratje in sestre, premislimo, kako molimo in katera molitvena drža v nas prevladuje. Prepoznajmo skušnjave napuha in egoizma ter farizejske drže, ki nas zapirajo vase in onemogočajo rast in krepitev odnosov. Ne moremo se rešiti sami s sklicevanjem na naše zasluge. S cestninarjem recimo in nenehno ponavljajmo: O Bog, usmili se mene, grešnika. Amen.
