O pomenu umestitve
Škof ordinarij po posvečenju sprejme v kanonično posest škofijo, za katero je bil imenovan. »Krajevni škof ima v sebi zaupani škofiji vso redno, lastno in neposredno oblast, ki se zahteva za izvrševanje njegove pastoralne službe« (ZCP 281,1). Prevzem škofije v kanonično posest je pomembno dejanje, ki sledi škofovskemu posvečenju. »Preden je vzel škofijo v kanonično posest, se ne sme vmešavati v izvrševanje zaupane mu službe« (ZCP 382,1). Zakonik cerkvenega prava »zelo priporoča, da se prevzem v kanonično posest v navzočnosti duhovnikov in ljudstva opravi v stolnici med bogoslužnim opravilom« (ZCP 382,3).
V primeru, da je škof pozneje imenovan za ordinarija kake druge škofije, prevzame v kanonično posest na novo dodeljeno škofijo. Za primerjavo: vsak župnik ob prevzemu župnije »vzame župnijo v posest« (ZCP 527). Če je pozneje imenovan za župnika druge župnije, je tam spet umeščen. »Po prevzemu župnije v posest je župnik dolžan vsako nedeljo in praznik, ki je v škofiji zapovedan, maševati za sebi izročeno ljudstvo« (ZCP 534,1).
Enako dolžnost ima tudi krajevni škof: »Potem ko je krajevni škof vzel škofijo v posest, mora vsako nedeljo in na druge v svoji pokrajini zapovedane praznike opraviti mašo za sebi zaupano ljudstvo« (ZCP 388,1). Ta določba seveda izraža škofovo dušnopastirsko skrb in ljubezen do zaupane mu črede.
Vsak duhovnik pa v evharistični molitvi pri vsaki sveti maši moli za papeža in škofa. Hierarhično občestvo postaja živa resničnost v bogoslužnem občestvu. Verniki ene škofije so povezani med seboj, s škofom in z vesoljno Cerkvijo. Apostol Pavel naroča: »Trudite se, da ohranite edinost z vezjo miru. Eno telo in en Duh… En Gospod, ena vera, en krst; en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh« (Ef 4,3-6).
Prof. dr. Anton Štrukelj
