|
Edvard Eberl
|
Nagovor škofa Glavana pri pogrebni maši
Uvod:
Dragi sobratje duhovniki, dekanijski duhovniki, sošolci pokojnega Edija in vsi drugi, spoštovana brata pokojnega gospoda Edija, spoštovani stopiški farani. Zbrali smo se, da bomo opravili mašo zadušnico za pokojnega župnika Edija Eberl, zanj molili in se Bogu in njemu zahvalili za vse, kar je v 43 letih duhovništva in v 40 letih župnikovanja med vami dobrega storil. Vsem sorodnikom, gospodinji Tončki, ki je tako vzorno zanj skrbela v bolezni, in vsem faranom izrekam iskreno sožalje.
Najprej pa obudimo kesanje nad svojimi grehi, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.
Homilija:
V torek v zgodnjih jutranjih urah so zvonovi po vsej stopiški župniji oznanili, da je ponoči kot sveča dogorel stopiški župnik naš sobrat g. Edi. Dolgo je bilo klesanje in zlasti v zadnjih tednih in mesecih so bili udarci krepki in neizprosni, da ga je roka Božjega umetnika dokončno izklesala, da je bil lahko vgrajen v svetišče večnega doma. Za ta večni dom je pokojni g. Edi živel, ta večni dom tudi oznanjal in zanj druge pripravljal. 40 let je zapisoval pokojne farane v mrliško knjigo stopiške župnije, zdaj je prišel trenutek, ko bo nekdo drug vpisal tudi njegovo ime.
Prva milost je, ko smo poklicani v zemeljsko življenje, po starših, ki nam jih je Bog izbral. Druga, še večja milost je, ko naj se pri krstu Bog poklical po imenu in nam dal delež pri svojem božjem življenju, pri vstajenju in večnem življenju. Posebna milost pa je, če Kristus nekoga pokliče, da bi v božjem ljudstvu nadomeščal Njega kot večnega duhovnika, pastirja in učitelja. Akademik in pisatelj Alojz Rebula je zapisal: »Večno življenje je dar. To je obzorje onkraj našega trpljenja. Vendar ta neprecenljivi dar, ta večnost, ne pade sama od sebe za klobuk. Moramo si ga zaslužiti s tem, kar sami delamo. V času in prostoru in z nalogami, ki so nam bile zaupane v vsakdanjem življenju in milosti, ki smo jih prejeli. Naj bo to še tako malo vredno, se bo ob božjem dotiku iz pepela ničevosti spremenilo v zlato večnost, če le bomo zvesti v ljubezni, v vlogi, ki nam jo je zaupal.«
Pokojni g. Edi se je rodil 12. novembra 1941 v družini Avgusta in Natalije, roj. Mateža, v župniji Ljubno na Gorenjskem, kjer je stara in slavna božja pot pri t. im. Mariji udarjeni v neposredni bližini Brezij. Morda je bil prav zato vse življenje tako vdan Mariji. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Kranju, srednjo versko šolo pa v Pazinu. Ker šola ni bila priznana je moral že med njo odslužiti še vojaščino v Štipu. Doma sprva niso bili navdušeni nad vstopom v malo in še pozneje v veliko semenišče, a sčasoma sta zlasti mama in nekoliko pozneje tudi oče le sprejela njegovo odločitev in bila zadovoljna.
Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil na praznik apostolov Petra in Pavla pred 42 leti posvečen v duhovnika. Že v semenišču smo opazili njegov čut za krašenje in lepoto bogoslužja, v čemer se je odlikoval vse življenje. Njegovo prvo kaplansko mesto je bilo pri Mariji vnebovzeti v Cerkljah na Gorenjskem. Že po 2 letih kaplanske službe je bil nastavljen v Stopiče, v župnijo Marije Device, tolažnice žalostnih. Tu v Stopičah se je zelo trudil za obnovo in lepoto cerkva. Marsikdo je občudoval stopiško cerkev, kako lepo je bila okrašena zlasti za večje praznike. Njegove posebne skrbi in zato tudi splošnega občudovanja pa so bile deležne vsakoletne jaslice in božji grob.
Posebno veselje je imel tudi za lepo, blagoglasno pesem zvonov, saj je sam veliko pritrkoval, tudi druge uvajal in jih navduševal. Zato je v župniji nabavil kar nekaj zvonov.
O skrbi za cerkve bo gotovo povedal kaj več predstavnik župnije.
Posebej naj omenim njegovo ljubezen do Evharistije. Ne le, da je skrbel za lepo in slovesno češčenje v domači župniji, ampak se je vseh 40 let rad udeleževal, če je le mogel, celodnevnega češčenja po vseh župnijah novomeške dekanije. V dekaniji Novo mesto je opravljal tudi druge odgovorne službe. Pet let, od 1980 – 85, je opravljal službo dekana, nato pa od 1985 do leta 1997 prodekana.
Naj se posebej zahvalim tudi ge. Tončki in vsem drugim, ki ste mu nesebično in predano stregli, zlasti v zadnji bolezni.
Dragi stopiški farani!
Pokojni g. župnik je 40 let med vami maševal, delil zakramente, otroke pripravljal na 1. sveto obhajilo in birmo, poročal in pokojne spremljal k večnemu počitku. Ohranite dediščino vere, ki vam jo je g. župnik zapustil. Vaša vera, vaša zvestoba krščanskim vrednotam bo njegova večna hrana. Tudi molite zanj, da bo šel v veselje svojega Gospoda, kateremu je služil. Naj mu Marija, tolažnica žalostnih posuši vse solze trpljenja in jih spremeni v solze veselja. On pa bo molil za vas, da boste ohranili milost vere. Pesnik Tone Kuntner je zapisal:
Ni konec,
ko pride tvoj zemeljski konec.
Le vsakodnevno orodje pospraviš
in se odpraviš k počitku.
Po isti poti, koder odhajaš,
nevidno prihajaš nazaj –
med svoje, ki jih ne nehaš ljubiti
in ki živijo od tvoje ljubezni.
Dragi g. Edi!
Večkrat si v pogovorih izjavljal, da si bil rad duhovnik in to tudi dokazoval. Mi se te bomo spominjali v molitvi, da boš čimprej vstopil v dom, »kjer ti z zlatimi žarki sijalo bo sonce,« kot bi dejal pesnik S. Kosovel in kjer se boš v Gospodu odpočil od svojega truda.
Amen.