Nagovor škofa msgr. dr. Andreja Sajeta ob blagoslovu novega župnišča na Krki na praznik farnih zavetnikov sv. Kozma in Damjana, 29. septembra 2024.
»Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji« (Ps127). Te besede psalmista odzvanjajo danes ob priložnosti blagoslova novega župnišča in farnem prazniku ob godu zavetnikov sv. Kozma in Damjana. Z Božjo pomočjo in z lastnim naporom ste postavili nov župnijski dom, ki je kraj bivanja domačega župnika, prostor srečanja in povezovanja župnijskega občestva.
Ko ste gradili hišo, ste se med seboj povezali in utrdili krščansko skupnost. Na ta način niste gradili le hiše iz opeke in cementa, temveč duhovno zgradbo Cerkve, ki jo sestavljamo vsi krščeni. Tako, kot sta za hišo vezna elementa cement in železo, sta za našo duhovno zgradbo Cerkve veznaelementa Božji blagoslov in Gospodova milost.
Za opravljeno delo in napore se iskreno zahvaljujem župniku in dekanu Dejanu Pavlinu, ki je pred kratkim praznoval 40-letnico življenja. Hvala gradbenikom, obrtnikom in drugim strokovnjakom. Zahvaljujem se vsem župljanom na Krki za uspešno izpeljano gradnjo župnijskega doma. Veliko darov ste zbrali in vložili ogromno delovnih ur. Hvala vsem! Gospod naj Vam povrne za vaše delo in žrtve s svojim blagoslovom.
Ljudje v življenju potrebujemo oporo in drug drugega. Zgodi se, da se znajdemo na križpotju in ne vemo, kako naprej. Doživljamo različne stiske in trpljenje. Takrat nam pomagataopora sočloveka in topla beseda, krepijo nas molitev in zakramenti. Še posebej takrat, ko nam je težko, se zatekamo k svetnikom, ki so kakor svetilniki na naši poti.
Farna zavetnika v župniji Krka, brata sv. Kozma in Damjan, sta med bolj priljubljenimi svetniki, ki ju Cerkev časti že stoletja. Izročilo pravi, da sta bila doma iz Arabije. Bila sta visokega rodu in zdravnika. V zaupanju v Božjo pomoč sta pomagala ljudem, ki so veljali za neozdravljivo bolne. Bolj kot z zdravniškim znanjem sta zdravila z Božjo pomočjo. Pogani so se ob njuni veri in čudežih spreobračali v krščanstvo, kar je s strani oblasti zbudilo sovraštvo. Od njiju so zahtevali, da se odpovesta krščanstvu in začneta častitipoganske oz. rimske malike. Ker sta v krščanski veri neomajno vztrajala, sta v Ciliciji, v času preganjanja rimskega cesarja Dioklecijana, morala umreti mučeniške smrti.
Danes se priporočimo tema dvema svetilnikoma vere, da bi tudi mi v preskušnji ne odpadli od Boga, temveč bi vero okrepili. Bog je tisti, ki dela v nas. Računajmo na njegovo pomoč in glejmo Božja znamenja, po katerih se nam razodeva v tem času. Božja beseda je pri tem močna opora. Po razsvetljenju Svetega Duha nam slednja daje smer za življenje in moč za ravnanje v dobro vseh.
Današnji evangeljski odlomek je nadaljevanje odlomka iz pretekle nedelje. Še vedno smo v hiši v Kafarnaumu (Mk9,33), kjer so učenci z Jezusom. Prejšnjo nedeljo so se prepirali, kdo je največji, danes so ljubosumni na tiste, ki niso z njimi, pa tako kot oni izganjajo hude duhove.
Dejstvo, da se to dogaja v hiši, ima simbolni pomen. Pomeni, da se Jezus obrača predvsem na krščansko skupnost in ji daje pomembna navodila za življenje. Po vprašanju, kdo je največji, in Jezusovi katehezi o majhnosti, se danes pojavi novo dejstvo, ki ga izpostavi apostol Janez: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal hude duhove, in smo mu branili, ker ni hodil za nami«.
Dvanajsterica učencev je bila ljubosumna, da bi drugi zunaj skupine uporabljali ime njihovega Učitelja. Jezusov odgovor je jasen: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas«. Tu najdemo nekaj pomembnih naukov tudi za nas:
1. Iz tega, kar pravi apostol Janez, je razvidno, da si je dvanajsterica želela »prisvojiti« Jezusovo ime. Samo oni so lahko v njegovem imenu izganjali demone. Tako so mislili. Zahtevali so ekskluzivnost. Drugi nimajo te pravice.Skušnjava, da bi si monopolizirali Kristusovo ime zase, za našo skupino, župnijo, prijateljski krog ali gibanje, je vedno prisotna. Svet smo razdelili na dvoje: na nas, ki smo »znotraj«, in na druge, ki so »zunaj«. Toda kdo je v resnici »znotraj« in kdo »zunaj«? O tem večkrat govori papež Frančišek.
2. Duh je svoboden in se ne pusti omejiti. Božje kraljestvo ne pozna meja mišljenja, prepričanja ali vere. Prisotno je in deluje povsod. V srcu vernika, agnostika ali ateista. Samo Bog je resnično »katoliški«, to je univerzalen! Je povsod in za vse! Tudi mi smo včasih kot apostol Janez v današnjem odlomku: Duha bi radi zadržali zase. Trpimo zaradi ljubosumja, ko opazimo, da so nekateri drugi boljši od nas. Morda so drugi tudi bolj velikodušni in bolj solidarni od nas, ne da bi se pri tem sklicevali na Kristusovo ime. Pravi kristjan je tisti, ki zna povsod prepoznati dobro, se čuditi in zahvaljevati Gospodu ter posvečati njegovo ime.
3. Izraz »v mojem imenu«, kot pravi Jezus, ali »v tvojem imenu«, kot pravijo apostoli, ali »v imenu Jezusa Kristusa, Gospoda«, se v Novi zavezi pogosto pojavlja. Kristjan je tisti, ki živi v Jezusovem imenu: rodi se, raste, dela, moli, oznanja, trpi, je preganjan in umre ..., vedno v njegovem imenu. Sveto mašo in molitev začnemo v Njegovem imenu. V spomin na krst in Božje življenje v nas se pokrižamo. Njegovo ime postopoma postane naša identiteta, dokler ne moremo kot sv. Pavel reči: »Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2,20).
Papež Frančišek že na začetku svojega papeškega poslanstvaevangelizacijo poveže z redno pastoralno skrbjo ne le za redne obiskovalce cerkva, ampak tudi z oddaljenimi, ki ohranjajo katoliško vero, vendar se bogoslužja ne udeležujejo pogosto. Potem je tu pastoralna skrb za krščene, ki ne živijo iz zakramentov in za tiste, ki Kristusa ne poznajo ali so ga zavrnili.
Sveti oče vidi potrebo po prehodu od pastoralne oskrbe ohranjanja sedanjega stanja k udejanjanju misijonskega poslanstva Cerkve. To je, da naredimo evangelij viden predvsem tistim, ki so izgubili vero in smisel življenja. Cerkev je pozvana, da gre na pot. Ven iz sebe. Je v gibanju! Vsak kristjan, še poudarja papež, je poklican, da gre naproti drugim in vzpostavi dialog s tistimi, ki od nas mislijo drugače, so morda druge vere ali so brez nje.
Smo ljubosumni na druge? Vprašajmo se tudi, ali je Jezusovo ime tisto, ki nas vodi pri našem poslanstvu. Lahko se namreč zgodi, da naše življenje obvladujejo imena različnih malikov, pri čemer hitro pozabimo, da »v nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12).
Pojdimo v življenju najprej v Gospodovem imenu in živimo iz Njega. Sv. Kozma in Damjan, prosita za nas. Amen.
--
Foto: R. Mihevc
