Vaja dela mojstra. Tako je tudi pri molitvi.

Dragi bratje in sestre!

Na rožnovensko nedeljo smo se zbrali k blagoslovu obnovitvenih del podružnične cerkve sv. Jožefa na Trški gori. Zahvaljujem se župniku Alfonzu Grojzdku, duhovniku domačinu Francu Levičarju, strokovnim službam, občini, donatorjem, gradbenikom, drugim strokovnjakom in vsem, ki ste z delom ali gmotno podporo omogočili obnovo te lepe cerkve.  

Obnova je pokazala, koliko zmore skupnost, kadar se zavzame za isto stvar. Obnavljali ste ne samo z gradbenim materialom, znanjem in delom. V celoten projekt je vtkan Božji blagoslovin priprošnja blažene Device Marije. Z obnovo cerkve ste vzporedno utrjevali duhovno zgradbo vaše župnije, ki jo sestavljate vsi krščeni. Vsi krščeni smo živi kamni Kristusovega skrivnostnega telesa, ki je Cerkev. »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji« (Ps 127), nas spominja knjiga psalmov.

Zunanja obnova je priložnost in spodbuda za duhovno prenovo vsakega od nas. Ni dovolj, da samo živimo, delamo in uživamo življenje, ki nam je podarjeno. Povabljeni smo k premisleku in k osebni refleksiji, kakšna duhovna zgradba smo mi in koliko prenavljamo sami sebe. Ali sploh kdaj pomislimo na to? Obnova cerkve in mesec oktober sta nova priložnost tudi za to.

Mesec oktober je posvečen nebeški Materi Mariji. Že več kot štiristo let v spomin na zmago nad Turki obhajamo praznik Rožnovenske matere Božje. Zmaga je bila pripisana prav molitvi rožnega venca in zaupanju v Marijino materinsko priprošnjo.

Marija se je fatimskem pastirjem prikazala z rožnim vencem v roki. Povabila je vse, naj ga molijo za mir na svetu. Rožni venec je preprosta molitev. Vsak jo lahko usvoji. Sveti papež Janez Pavel II. je leta 2002, ob vstopu v 25. leto svoje papeške službe, napovedal »leto rožnega venca«, in napisal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije.

V tem pismu je papež v molitev rožnega venca uvedel pet novih skrivnosti, tako imenovani svetli del, kjer premišljujemo o Jezusovem odrešenjskem poslanstvu.

Molitev rožnega venca ima pred vsako desetko Jezusovo molitev Oče naš. Temu sledi poimenovanje Kristusove skrivnosti, na koncu pa še desetkrat zmolimo Zdravamarijo, v kateri je Jezusova Mati tista, ki posreduje za nas pri Bogu. Pri molitvi ponavljamo iste besede, da bi s temi besedami globlje vstopili v to, kar izrekamo.

Morda je ponavljanje za nekoga dolgočasno, vsak pa, ki trenira šport ali drugo veščino ve, da samo z vajo ponavljanja dosežemo napredek. Naj si bo to pri športu, kuhanju, kmetovanju in drugem delu. Vaja dela mojstra. Tako je tudi pri molitvi.

Za uspeh in napredek pa je potrebna odločitev. Treba je začeti in vajo ponavljati. Potem pride rezultat. »Vsak dan od duhovnih vaj dalje preberem odlomek iz Svetega pisma«, mi je rekla neka udeleženka DV. »To mi dan naredi bolj bogat in ga gledam z novimi, Božjimi očmi«.

Molitev rožnega venca nam omogoča, da po Marijini priprošnji stopamo v skrivnosti naše vere in rastemo v razumevanju Jezusovega odrešenjskega poslanstva. Rožni venec daje tudi danes mnogim oporo v življenju.

Pred kratkim mi zakonski par pove: »Nimava veliko časa za molitev. Vsak dan, ko se skupaj voziva v službo, izkoristiva čas vožnje in zmoliva rožni venec. Na ta način se priporočiva Devici Mariji in prosiva za Božji blagoslov za najino družino. Izročiva se v Božje roke. Vožnjo izkoristiva za to, da se poveževa z Bogom in med seboj. Hvaležna sva ta skupen čas, da se v Božji navzočnosti duhovno uglasiva tudi med seboj in tako vstopiva v nov dan«.

Vsakdo od nas lahko v teku dneva najde nekaj priložnosti za molitev in duhovno poglobitev. Če ni mogoče zmoliti celega rožnega venca, lahko zmolimo en del, kakšno desetko. Lahko preberemo dnevno Božjo besedo, ki je dostopna tudi na spletu ali na telefonu. Izkoristimo vmesni čas, ko čakamo na postaji ali v čakalnici.

Zapomnimo si stavek ali besedo Svetega pisma. V Svetem pismu je Božja beseda, polna Svetega Duha, je živa in učinkovita, pomemben gradnik in svetilnik našega življenja, še posebej, ko ne vemo, kje smo, kam želimo v življenju.

Današnja Božja beseda nam govori o vrednoti družine in nerazveznosti zakona. Zdi se nam trda ta beseda, še posebej danes, ko je ideal zakona vse bolj na preskušnji. Mnogi pari se razidejo, mnogi se niti več ne poročajo ali ne najdejo pravega življenjskega sopotnika.

Vsi pa čutimo kot zelo resnično, kar poudarja Božja besedaprve Mojzesove knjige, da ni dobro človeku samemu biti. Ustvarjeni smo za skupnost. Skupnost pa gradimo z odnosom, katerega temelj je ljubezen. Ta predpostavlja medsebojno spoštovanje, naklonjenost in pomoč. Drugega pa lahko ljubimo, ko sprejmemo, da nas ima najprej rad Bog sam.

Kaj torej drži moža in ženo skupaj? Nekega moža so izzvali, češ, kako to, da tako dolgo vztraja v zakonu, že kar 50 let. Pa pravi: Midva z ženo sva doživela vzpone in padce, kar pa naju drži skupaj, ni najina dobra volja in napor, temveč zakrament, po katerem dobivava Božjo pomoč. Najina ljubezen je skozi leta dobila nove oblike, je bila preizkušana, sva šla na živce drug drugemu, vendar se imava še vedno rada. Zaupava, da je Bog in njegova ljubezen vezivo najinega zakona. Trudiva se vsak dan znova drug za drugega. Poroka je zaveza treh, naju, ki sva se odločila za skupno življenje, in Gospoda, ki preko zakramenta vstopa v najin zakon.

Naj bo današnji praznik zahvala za vse poročene in za družine. Molimo za tiste, ki jim zakon ni uspel, da bi to znali sprejeti. Spomnimo se v molitvi tistih, ki se niso mogli poročiti in vseh, ki se za zakon še odločajo. Marijina priprošnja naj jih spremlja pri tej odločitvi.

Rožnovenska Mati Božja, prosi za nas! Amen.

--

Foto: J. Jagrič