Oznanilo o praznem grobu in Jezusovem vstajenju je najpomembnejša vest celotne človeške zgodovine.
»Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« so se spraševale žene, ki so se odpravile k Jezusovemu grobu, da bi spoštljivo dopolnile pogrebni obred z maziljenjem trupla, ker v petek pred sončnim zahodom ni bilo časa za to opravilo. Ko so prišle h grobu, so presenečene ugotovile, da je kamen odvaljen in grob prazen. Prestrašene žene sta nagovorila mladeniča v belem oblačilu. Ko so zvedele od angelov, da je Jezus vstal, kakor je napovedal, so šle in to veselo novico oznanile dvanajsterim Petru in ostalim apostolom.
Tako kot je kamen na Jezusovem grobu pokopal vsako upanje učencev, tako se v življenju nas ljudi zavali mnogo kamnov in nas zapečati z izjavo: »Ne gre več, ni rešitve, to presega vse meje …« To so kamni obupa, trpljenja, krivic, sovraštva, duhovnega in telesnega nasilja, naveličanosti in nevere. Kdo lahko odvali te kamne brezupa?
Velika noč nam oznanja: »Kjer človeku poidejo moči, kjer ni več upanja, kjer odpove človeška modrost, tam se razodeva Božja moč. Kristus je z vstajenjem odvalil vse kamne, tudi največje in najtežje. On je vstal. Vodi nas iz smrti v življenje, iz obupa v upanje, iz teme v luč, iz nesmisla v smisel življenja. Upravičeno bomo zapeli veselo alelujo. Naj naše srce poje ob vstajenjski procesiji: »Zapoj veselo o kristjan, veselja tvojega je dan!«
To veselje naj odmeva ne le v cerkvi, ampak tudi v našem osebnem, družinskem in občestvenem življenju. S tem veseljem pričujmo, da smo kristjani ne le za veliko noč, morda samo ob polni mizi, marveč zares velikonočni kristjani v vseh trenutkih življenja, ki jim upanje in veselje v srcu nikoli ne ugasne.
Vsem kristjanomin tudi vsem ljudem dobre volje, še posebej bolnim in trpečim, voščim blagoslovljene velikonočne praznike. Jezus živi in tudi nam obljublja večno življenje, zato veselo praznujmo.
msgr. Andrej Glavan, novomeški škof
