Nagovor škofa msgr. dr. Andreja Sajeta ob srečanju bolnih in ostarelih na Zaplazu, 31. avgusta 2024
Dragi romarji, spoštovani bratje in sestre!
V Marijinem svetišču na Zaplazu smo zbrani na romanju starejših in bolnih. Lepo pozdravljam starejše in bolne in vse vas, dragi bratje in sestre, ki ste prišli na to slovesnost. Zahvaljujem se spremljevalcem, ki ste starejšim omogočili, da so danes tukaj in škofijski Karitas za organizacijo. Hvala vsem, ki skrbite za pomoči potrebne. Še posebej izražam hvaležnost vsem zdravstvenim delavcem in bolnišničnim duhovnikom, ki obolelim lajšate telesne in duševne bolečine, jim nudite zdravljenje, izražate toplino, sočutje in človeško bližino.
Za letošnji svetovni dan bolnikov, ki smo ga obhajali na god Lurške Matere božje, je papež Frančišek v poslanici izpostavil pomen človeške bližine. Še posebej v času pandemije koronavirusa (Covid-19) smo čutili, kako pomembno je, da smo skupaj, da se vidimo in začutimo. Tudi na začetku Svetega pisma beremo, da ni dobro, da je človek sam (1 Mz 2, 18), še posebej ne, če je bolan, ali v stiski. Takrat je prisotnost sočloveka še posebej pomembna. S svojo prisotnostjo krhki osebi pokažemo, da jo spoštujemo in podpiramo. Ne zdravimo samo z zdravili, temveč tudi z ljubečim človeškim odnosom, ki vliva upanje in krepi življenjsko moč.
Kot mlad duhovnik sem več let zapored svoje dvotedenske počitnice namenjal delu v bolnišnici, kjer sem večino dneva obiskoval bolnike, delil zakramente, jih poslušal in predvsem enostavno bil tam. Z njimi! Eden od zdravnikov mi je rekel: »Vzemite si čas za bolne; mi, zdravniki, za to nimamo časa. Povejte jim, da jim bomo pomagali, vi pa imate drugo pomembno vlogo, da jim pokažete človeško bližino in sočutje, s tem, da ste z njimi in zdržite težo dneva tudi takrat, ko ste pogovorov naveličani ali utrujeni.«
Danes je izkušnja osamljenosti zelo velika. Ne samo po bolnišnicah, tudi po domovih. Mnogi starejši ostajajo cele dneve sami in nimajo nikogar, ki bi z njimi preživel nekaj časa in jih poslušal ter jih sprejemal v njihovi nemoči. Izkušnja zapuščenosti človeka spravlja v stisko, je boleča in nečloveška. Še toliko bolj pa postane težka v času negotovosti, ki jo povzroča nemoč, bolezen ali nesreča. Ko nekdo izreče svojo stisko in ga drugi sliši, je olajšan. Čuti podporo in ve, da v trpljenju ni sam.
Realnost osamljenosti je predvsem posledica kulture individualizma, ki povzdiguje uspešnost in goji mit o učinkovitosti ter postane brezbrižna, ko ljudje obnemorejo, poudarja papež Frančišek. Izpostavi še problematiko kulture zavrženosti, v kateri ljudje niso več primarna vrednota, ki jo je treba spoštovati in varovati, zlasti če so revni ali invalidi ali stari ali če jih okolica ne potrebuje več (prim. Vsi bratje, 18).
Vabim vas, da pomislimo, kaj lahko storimo za starejše mi. Vsak lahko bližnjemu nameni nekaj časa ali mu kako drugače stori nekaj dobrega. Božja beseda nam daje za to vedno novega navdiha. Evangeljski odlomek o usmiljenem Samarijanu (Lk 10,25-37) je konkretna zgodba, ki se ponavlja tudi v naših življenjih, vprašanje je le: »V kateri vlogi smo?«
Učitelj postave preizkuša Jezusa z vprašanjem, kaj naj stori, da bo deležen večnega življenja. Jezus ga izzove, naj na to vprašanje odgovori sam. Ta pove, da je za dosego tega cilja potrebno ljubiti Boga in bližnjega. Na Jezusov poziv, naj gre in tako dela, učitelj v zadregi vpraša, kdo je njegov bližnji. Želi natančen odgovor, ali so to domači, sorodniki, rojaki, pripadniki iste vere? Kdo torej je bližnji?
Jezus mu odgovori posredno s priliko o usmiljenem Samarijanu, kjer kot prva lika nastopata duhovnik in levit. Ta dva sta povezana s tempeljskim bogoslužjem. Tretji, Samarijan, pa je Jud, ki se je odcepil od sveta in velja za tujca in pogana. Na poti iz Jeruzalema v Jeriho duhovnik in levit naletita na umirajočega človeka, ki so ga napadli roparji, ga oropali in nato zapustili.
Gospodov zakon je od njiju zahteval, da mu v takih primerih priskočita na pomoč, vendar sta šla oba mimo, ne da bi se ustavila. Verjetno sta se samo opravičila, da nimata časa ali sta našla kakšen drug razlog, da sta lahko šla mimo.
Prilika nam tu ponuja prvi nauk: ni samoumevno, da tisti, ki pogosto obiskujejo Cerkev ali poznajo vsebino vere, tudi ljubijo svojega bližnjega. Lahko poznajo celo Sveto pismo, vendar ne izkazujejo ljubezni. Duhovnik in levit poznata nauk, vidita ranjenca ob poti, vendar ne upoštevata, kar vesta iz Svetega pisma. Ne menita se za stisko. Ko ne izkažeta usmiljenja bližnjemu, tudi Boga ne ljubita.
Središče prilike je lik Samarijana. Je tisti, ki je preziran. Od njega nihče nič ne pričakuje. Ko vidi ubogega človeka, z njim na začudenje vseh sočustvuje in zanj poskrbi. Gre za isto usmiljenje, s katerim Gospod prihaja k vsakemu izmed nas: ne prezre nas, pozna naše tegobe. Ve, kako zelo potrebujemo pomoč in tolažbo. Približuje se nam in nas nikoli ne zapusti.
Postavimo si vprašanje, ali res verujemo, da se nas Gospod usmili takšnih, kakršni smo. Samarijan je podoba Božjega usmiljenja. Ranjenemu povije rane in zanj poskrbi. Kot človeške osebe smo vsi ranljivi in potrebni sočutja in pomoči, v največji meri pa so to tisti, ki ne morejo poskrbeti zase. Vse to nas uči, da ravnamo tako, kakor pričakujemo, da bi tudi drugi ravnali z nami.
Na koncu prilike Jezus učitelja postave vpraša, kaj misli, kdo od teh treh likov je bil bližnji tistemu, ki je padel v roke razbojnikov. Njegov odgovor je jasen. Tisti, ki se je ranjenega usmilil. Na začetku prilike je bil za duhovnika in levita bližnji umirajoči, na koncu pa je bližnji Samarijan, ki se mu je približal. Jezus obrne perspektivo na glavo. Tudi mi ne razvrščajmo drugih, da bi ugotovili, kdo je bližnji in kdo ne. Mi sami lahko postanemo bližnji vsakomur, ki ga srečamo v stiski.
Prilika je zgovorna spodbuda za naše ravnanje. Povabljeni smo, da hodimo po poti Samarijana, ki je podoba Kristusa, in se zgledujemo po njem. Pojdi in tudi ti tako delaj. Amen.
