V nedeljo, 1. julija 2012, je na Zaplazu potekala zlata maša prof. Adolfa Mežana. Zbralo se je veliko število duhovnikov (okoli 25) in sorodnikov, prijateljev ter znancev. Skupaj smo se Bogu zahvalili za dar 50 let zvestega služenja v duhovniškem poklicu. Zlatomašni pridigar je bil škof Andrej Glavan. Pri slovesnosti pa je prepeval župnijski pevski zbor iz Trebnjega. Prof. Adolfu Mežanu iskreno čestitamo in mu želimo oblio vztrajnosti in Božjega blagoslova v bolezni, ki jo radovoljno prenaša.
Nekaj misli o njegovem življenju je predstavil škof v svojem nagovoru:
Nagovor škofa Andreja Glavana pri zlati maši prof. Adolfa Mežana
Zaplaz, 1. 7. 2012
Dragi gospod zlatomašnik, spoštovani sorodniki in zlatomašnikovi prijatelji, dragi duhovniki, redovnice, dragi bratje in sestre, še posebej verniki iz rojstne trebanjske župnije.
Ni vsem duhovnikom dano obhajati 50-letnico duhovniške službe. Tudi med posvečenimi leta 1962 je že 8 pokojnih, posebna milost pa je, da nihče izmed njih ni zapustil duhovništva in se izneveril neizmernemu in nezasluženemu daru duhovništva in izvolitve za Kristusovega prijatelja in srednika zakramentalnih milosti.
1. Jezusova zlata maša
Prof. Janez Janžekovič, ki je bil profesor filozofije večine po vojni posvečenih duhovnikov, je imel za svojo zlato mašo eno redkih pridig. Svoj nagovor je začel: »Veste, dragi bratje in sestre, da na zlato mašo ni treba čakati ne vem koliko let. Ali ni vsaka maša zlata maša … nekaj izredno dragocenega, neponovljivega …«
Zlato je dragoceno, ker je skoraj neuničljivo. Na tem svetu ni nobena stvar večna. Vendar kar traja 50 let, torej precej več kot pol življenja že ima večnost, dokončnost.
Zlata je bila predvsem Jezusova edina, vse življenje trajajoča maša, Jezusova daritev je trajala od darovanja v templju, skritega življenja v Nazaretu, ko je živel, delal in govoril, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta, ker je darovan Bogu. Sledilo je Jezusovo besedno bogoslužje, ko je oznanjal vse, kar je slišal od svojega Očeta. Ljudem je hotel približati predvsem resnico, da je Bog dober, ljubeči, usmiljeni Oče, ne le sodnik.
Ko so mu judovski prvaki začeli streči po življenju, je opravil svoj zadnji velikonočni obred – zadnjo večerjo, kjer je dal v jed samega sebe.
S tem je storil nekaj nezaslišanega. Ni se poslovil s kakšnim stiskanjem rok ali objemanjem. V svoji ljubezni se je hotel z nami združiti tako tesno, kakor se jed in pijača združita s telesom, ko se spojita z njim in se pretvorita vanj. S tem je nakazal, kaj se bo zgodilo z njim naslednji dan, ko se bosta pri krvavi daritvi na križu ločila telo in kri. Takšno je bilo Jezusovo življenje, ki nas je odrešilo.
Čutimo, da je izraz zlata maša za njegovo daritev preslab, da bi izrazil veličino tega edinstvenega dogodka v zgodovini. Ta dogodek ponavzočujemo, obnavljamo po njegovem naročilu tudi mi, oziroma vsak duhovnik. Od tu izvira veličina duhovništva.
To je izredna milost, pravica in dar. Mi pa smo ga naredili v nedeljsko dolžnost, ki jo mnogi opuščajo. Namesto, da bi bilo to, kar je bistvenega pri zadnji večerji največja sreča, smo to začeli čutiti celo kot breme.
2. Naša maša
»Ite missa est!« smo nekoč rekli po maši. »Missa« pomeni odslovitev, konec. Kakor, da je pri Jezusovi daritvi najvažnejše to, da je je konec, da smemo iti domov.
Zakaj je prišlo do tega. Za prve kristjane je bila nedeljska maša z obhajilom nekaj samoumevnega. Dokler so bili kristjani v manjšini, so čutili, da je združitev z Jezusom zahtevala njihovo ljubeče srce, ko pa so postali večina in je biti kristjan začelo prinašati celo koristi, je Cerkev morala obhajilo uzakoniti kot velikonočno dolžnost. Slabotno ljubezen je morala nadomestiti cerkvena zapoved. Jezus nas velikokrat zaman vabi. Kot za apostole veljajo tudi vsakemu od nas njegove besede: »Z neizmernim hrepenenjem sem čakal, da bi mogel obhajati s teboj to večerjo …«
A pri maši in obhajilu je potrebna tudi vera. Spomnimo se, kako se je nekoč neka bolna žena v gneči prerinila, da se je lahko z živo vero v ozdravljenje dotaknila Jezusove obleke in bila je ozdravljena. »Nekdo se me je dotaknil,« je začutil in dejal Jezus. Učenci so se ob tem spogledali, ker je bila gneča. A Jezus je vedel, da se ga je le ena oseba dotaknila s tako vero, da je šla od njega moč. Bog ve, če se nekaj takega ne dogaja tudi pri naših obhajilih. Tudi mašniki se moramo vprašati, ali se mi dotikamo Jezusovega telesa s tako vero, da bi dobili od njega moč. Ali nismo vse preveč hladni in raztreseni. Zato prosimo Gospoda, poživi nam vero v presveto skrivnost.
3. Jubilantova zlata maša
V to posredovanje odrešenjskih skrivnosti Božjemu ljudstvu je bil pred 50 leti poklican in po polaganju rok božjega služabnika škofa Antona Vovka vključen tudi g. Adolf. Letošnji zlatomašniki iz tedanje ljubljanske in koprske škofije so bili zadnji novomašniki, ki jih je še posvetil svetniški škof Vovk.
Danes obhaja tu na Zaplazu, kjer je pred boleznijo še hodil ob nedeljah spovedovat, v bližini svoje rojstne župnije, svojo zlato mašo. Natanko pred 50 leti – 1. julija 1962 – je imel v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja prvo sveto mašo med svojimi rojaki, danes pa se zahvaljuje za 50 let duhovniške službe spet v cerkvi Marije Vnebovzete. Današnja maša je zahvala za 50 let zvestobe, zahvala Njemu, ki ga je nekoč poklical in spremljal na vseh postajah duhovniške službe.
Naš jubilant se je rodil pred 80 leti v Dolenji Nemški vasi v župniji Trebnje v verni, kmečki družini. Po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani se je odločil za študij slavistike (slovenščine, ruščine in srbohrvaščine) poleg tega pa je študiral še nemščino in francoščino. Proti koncu študija je začutil, da ga Bog kliče v duhovni poklic. Po diplomi je vstopil v bogoslovje in pel novo mašo 1. Julija v župnijski cerkvi v Trebnjem. Še isto leto ga je nadškof Vovk poslal v srednjo versko šolo v Vipavi, kjer je 11 let poučeval slovenščino, nemščino in francoščino. Mnogi naši duhovniki so bili njegovi dijaki. Po 11 letih je bil nastavljen v župniji Javorje in Sv. Lenart nad Škofjo Loko, kjer se je z velikim zanosom lotil obnovitvenih del. Po 8 letih je bil prestavljen iz zdravstvenih razlogov v bolj milo dolenjsko podnebje v župnijo Šmihel pri Novem mestu. Kot župnik in dekan je pastoralno uspešno deloval s pomočjo ŽPS in hkrati uvajal kaplane v duhovniško službo. Posvečal se je tudi bolnim in onemoglim. Po 11 letih je odšel za nekaj let k jezuitom, nato pa se je spet vključil med škofijske duhovnike. Nastavljen je bil v bolniško župnijo v Ljubljani in 12 let delal v bolniški pastorali, kar je popisal tudi v lični knjigi z naslovom Med belimi stenami. V njej se zrcali njegova dobrosrčnost in apostolska gorečnost. Mnogim je pomagal ne le sprejemati bolezen, ampak jim je omogočil tudi srečanje z bogom v zakramentih. Potem se je dal na razpolago rojstni novomeški škofiji in pomagal kot bolniški duhovnik in kot spovednik na Zaplazu.
A to delo je prekinila bolezen. Božja previdnost mu je naložila drug način pastoralnega dela. Odreševanje duš z molitvijo in darovanjem trpljenja.
Danes bomo vse njegovo tako pestro delo na mnogih področjih položili na oltar. Vseh 50 duhovniških let pa povezali v lep šopek in ga darovali Bogu v zahvalo in za nove duhovne poklice.
Bog pa naj usliši prošnjo našo in mu splete venec še za biserno mašo.
Amen.