V novomeški škofiji je misijonska dejavnost tesno povezana z delovanjem Misijonskega središča Slovenije (MSS). Misijonsko središče preko mnogih dejavnosti pomaga ljudem, ki so v misijonskih deželah v najrazličnejših stiskah. Zato podpira poleg oznanjevanja evangelija tudi konkretno uresničevanje ljubezni do bližnjega.
Revščina, lakota, bolezen, nepismenost, dostop do pitne vode, šole, ambulante, zavetišča... vse to kriči po pomoči. Podajmo roko ljudem v stiski. Pomagajmo jim odpirati pot k veselemu življenju. Potrebujejo nas!
Dejavnosti Misijonskega središča Slovenije, ki se jim pridružujemo v novomeški škofiji:
Prestopiti šolski prag so za marsikaterega otroka na svetu še vedno samo sanje. S pomočjo slovenskih botrov približno 3430 otrokom iz Angole, Brazilije, Etiopije, Kambodže, Madagaskarja, Samoe in Zambije omogočamo preživetje, osnovno izobraževanje in jim odpiramo pot naprej, v samostojno življenje.
Več na: http://www.missio.si/botrstvo/
Prihranki, ki jih v decemberskih dneh otroci zbirajo in potem podarijo za svoje vrstnike, revne otroke po svetu, pomagajo zgraditi otroške vrtce, šole in dispanzerje v deželah v razvoju.
Več na: http://www.missio.si/adventna-akcija/
Koledniki vsako leto prinašajo na domove božični blagoslov in prosijo za pomoč našim misijonarjem, ki s temi gradijo šole, zavetišča, vrtce, ambulante ... Ob začetku novega leta v škofiji vsako leto pripravimo škofijsko srečanje koledniških skupin.
Več na: http://www.missio.si/tka/
Ob blagoslovu vozil na Krištofovo nedeljo (zadnjo nedeljo v juliju) vozniki namenjajo svoj dar v zahvalo za srečno prevožene kilometre in kot prošnjo za srečno vožnjo. Preko akcije MIVA vsako leto omogočimo nakup več vozil za prevoz bolnikov, hrane in gradbenega materiala in dostop v odročne kraje v misijonskih deželah.
Več na: http://www.missio.si/miva/
Revija, ki osvešča in seznanja ljudi v Sloveniji z delom naših misijonarjev in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi medcivilizacijskega sodelovanja, pomaga pri spoznavanju novih kultur, civilizacij, zlasti tam, kjer delujejo slovenski misijonarji.
Več na: http://www.missio.si/misijonska-obzorja/
Več o misijonskih akcijah si lahko preberete na strani www.missio.si, ali pa se obrnete na škofijskega referenta za misijone.
Misijonsko središče Slovenije je 3. marca leta 2017 prejelo v dar kmetijo v Mrzli Luži, kraj Velika Loka, župnija in občina Trebnje na Dolenjskem. Nepremičnina je obdana z zelo lepo okolico s travniki in gozdovi. Sestavljena je iz glavne kmetijske hiše, velikega toplarja (dvojnega kozolca), starega hleva, novega hleva, kašče, gozdov in travnikov v okolici hiše, s katerih je lep pogled na romarsko cerkev na Zaplazu. Mimo kmetije pelje romarska pešpot na Zaplaz. V hiši je elektrika voda in telefon. Kmetija je spomeniškovarstveno zaščitena.
Marija Bukovec je bila bistrega uma, verna, čedna in pridna gospodinja. Posvetila se je vrtu in svojim rožam, ki jih je z veliko ljubeznijo sadila in negovala. Bila je močna zenska, odločna, ampak nikogar ni užalila.
Ko je po bratovi smrti ostala sama, je postala vneta molivka. Zadnjih 10 let življenja je vsak večer zmolila celoten rožni venec. »Kako to zmoreš̌?« so jo vprašali sosedje. Odgovorila je, da ji je že prišlo v navado. Bila je pristno pobožna ženska. Redno je hodila k maši, dokler je mogla, nato so njo obiskovali duhovniki.
Njen zaključek življenja je bil lep: skrbela je za urejenost kmetije, zvečer pa brala verski tisk in veliko molila. Bila je molivka živega rožnega venca za edinost Cerkve, nove duhovne poklice ter svetost in stanovitnost poklicanih. Dokler je lahko, je pogosto romala na bližnji Zaplaz. Ko jo je župnik povabil, se je vedno odzvala na romanje v Medžugorje, nato na Kurešček, Brezje, Novo Štifto. Bila je tudi izdatna dobrotnica Cerkve s svojimi darovi in veliko prispevala za razne nabirke in za duhovnike.
Vseskozi je iskala način, kako bi se povezala z neko duhovno družino. Želela si je, da bi njo in kmetijo sprejele sestre redovnice. Ves čas je v njej gorel misijonski klic iz zgodnje mladosti. Enkrat pa je v pogovoru z bratrancem padla ideja, da bo kmetijo zapustila misijonarjem. Svoje darovanje za misijone je videla kot nekaj živega, kot duhovni dar, ne v denarju, zato kmetije ni sama prodala, saj bi kupca hitro našla. Govorila je: »Tukaj je možnost za delo, naravo in molitev.”
Kmečki človek je prežet z voljo po delu in tudi Marija Bukovec je delala vse do zadnjega. Proti koncu ni več mogla jesti, hitro je oslabela, nazadnje ni mogla stati več na nogah. Odšla je pripravljena, povezana z Gospodom in mirna v duši, saj je svoj misijonski poklic uresničila z velikim darom vsega, kar je imela, za misijonarje.
