V novomeški škofiji živi dobršen del Romov na Slovenskem. Pastorala romske skupnosti poteka preko župnij, v katerih živijo. Predvsem gre za podeljevanje zakramenta krsta in pogrebe. Poleg tega je za pastoralno Romov imenovan škofijski referent, ki skrbi za koordinacijo pastorale in občasne obiske romskih naselij.
Za vtis, kako poteka pastorala Romov, navajamo potopis vsakoletnega romanja na Brezje ob prazniku Marijinega vnebovzetja iz leta 2012.
Ko se bliža največji Marijin praznik, se v župnijah in romarskih središčih že nekaj dni prej začnejo priprave na ta veliki dogodek in praznovanje. Priprava je tako duhovna (vsaj upam) kot tudi praktična. Cilj je lepo sprejeti in ob prazniku duhovno nagovoriti vsakega romarja. Večina ljudi pa svoje praznovanje začne na praznik z obiskom svete maše ali kakšnega romarskega kraja.
Vendar pa obstaja skupina ljudi, ki ta praznik in tudi nekatere druge Marijine praznike praznujejo nekoliko drugače. To so Romi (Ciganski narod). Zanje je Marijin praznik najgloblja duhovna izkušnja romanja in praznovanja v celem letu. Marijo najgloblje častijo, saj ni hiše, barake ali prikolice, kjer ne bi imeli Marijine slike ali kipa. Marija je zanje v najglobljem in iskrenem čutenju Mati (Daj), ki ima pri Bogu (Devloro) najboljše veze in mu je najbližje. V tem iskrenem čutenju je tako Božja, da je v njej največ - kolikor je lahko - božanskega (zato pa ima najboljše veze). In kako ji je to uspelo? Ker je Božja mati (Daj Devleskeri) in je rodila Božjega otroka Jezusa.
Na Marijin praznik velikega šmarna se romsko romanje za veliko Romov začne že nekaj dni prej, ko odidejo na Brezje ali h kakemu drugemu Marijinemu svetišču (Žeželj v Beli krajini, Turnišče v Prekmurju). Sami se izrazijo, da je to za njih edini pravi dopust v celem letu, ko si vzamejo čas za praznovanje (drugače ko ostale zabave). Na romarskem kraju si postavijo (zasilno ali najboljše) bivališče (šotor, prikolica, kombi, avtodom). V vsakem svetišču pozdravijo Marijo (Marijico) in se ji s svojimi besedami izročijo, molijo. Če jih opazujemo, to naredijo na drugačen način, bolj živo (mogoče zato, da jih Marijica gotovo sliši in opazi). Zanje je ta čas dragocen, drugačen. Tako storijo na Brezjah, kjer je zanje pripravljen kamp. V Marijinem svetišču na Brezjah bomo letos drugič organizirano sprejeli te popotnike, ki se jim bo s prikolico pridružil tudi njihov župnik.
V teh dneh se na to pripravljamo. Vsak dan do velikega šmarna boste lahko na tem mestu brali zgode, prigode in duhovna srečanja, ki se bodo dogajala na Brezjah. In če se bo kdo čutil nagovorjenega, naj zmoli molitev k Mariji za blagoslov tega pastoralnega dela. Če se mu zatakne po slovensko lahko Zdravo Marijo zmoli tudi po Romsko (Po romane, narečje dolenjskih in Belokranjskih Romov - tudi zgornje besede so napisane v tem narečju, najbrž s kakšno pravopisno napako):
POZDRAVINDI MARIJA,
MILOSTI PHERDI,
DEVLORO HILO TUHA,
BLAGOSLOVINDI HINJAS MEĐU ĐUVLJA
I BLAGOSLOVINDO HILO CHAVO NU TUTE, JEZUS.
SVETO MARIJA, DAJ DEVLESKERI,
MANG VAŠU MENDE GREŠNIKI,
KANA I NU URA KADA MERANA.
AMEN.Zdrava Marija v narečju dolenjskih
in belokranjskih Romov
Ko pa boste srečali kakšno skupino Romov, jih dragi duhovniki, redovniki, redovnice, bratje in sestre, lepo pozdravite, blagoslovite in zaželite lepega praznovanja. Spomnimo se Jezusovih besed: "Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili (Mt 25,45)," predvsem v tistem delu, ki pravi: "Tujec sem bil in ste me sprejeli (Mt 25,35)."
Nadaljevanje jutri, ker grem sedaj pakirat prikolico.
Devloreha / Z Bogom
Peter Kokotec
Župnik v Črnomlju in
Koordinator za pastoralo Romov (Romski / ciganski župnik)
peter.kokotec@rkc.si, 041/828-389
Romi in tisti, ki jih bolje poznajo, se priporočajo blaženemu mučencu Zeferinu, Romu in priprošnjik Romov. Njegova priprošnja in življenjska pot je dokaz neprecenljive Božje ljubezni, ki ne izbira rase, kulture ali stopnje izobrazbe, ampak je njeno vodilo ljubezen sama.
Med romskim ljudstvom, ki je malo poučeno o krščanski veri ter raztreseno po svetu in Evropi, je dozorel prvi priprošnjik. Blaženi Zeferin se je rodil v Španiji leta 1861 v družini španskih Romov in ni znal pisati. V mladosti je bil nomadski trgovec s konji, ki ni poznal vseh krščanskih naukov, znal pa je moliti. Posebej pri srcu mu je bila molitev rožnega venca. V zrelejših letih se je ustalil v kraju Barbastro, kjer se je tudi cerkveno poročil in se vsak dan udeleževal maše. Čeprav je bil nepismen, je postal katehist in je rad pomagal siromašnim romskim rojakom ter posredoval v raznih sporih. Ob začetku španske državljanske vojne je želel obraniti nekega duhovnika pred nasiljem republikanskih vojakov, za kar so ga 9. avgusta 1936 kaznovali z ustrelitvijo skupaj s krajevnim škofom in drugimi. Papež Janez Pavel II. (1978–2005) ga je 4. maja 1997 razglasil za blaženega.
Veliki šmaren – tudi Romi romajo 2. dan
Bazilika Marije Pomagaj na Brezjah vsak dan sprejema romarje. Ni trenutka, ko ne bi nekaj romarjev želelo izročiti Božji Materi svojih prošenj, zahval ali se ji posvetiti. Konec tedna se število še poveča. Pet dni pred praznikom Marijinega vnebovzetja – letos to pomeni že v petek – pa so Romi do poznih nočnih ur prihajali v kamp in se začeli pripravljati na praznovanje.
Eden izmed teh romarjev sem postal tudi sam, ko sem pripeljal majhno prikolico v improvizirani kamp. Postavil sem se na mesto, kjer sem bil že lani. Zagrabila me je trema in malo strahu. Kako bo letos, kako začeti, kaj narediti? Spomnil sem se, da nekaj manjka, da ni dovolj akcija, ampak najprej molitev, zato sem se priporočil Mariji Pomagaj, ji izročil delo in dneve, ki bodo sledili, in seveda vse romarje, še posebej Rome. In še ena priprošnja. To je k blaženemu Zeferinu - mučencu, Romu in priprošnjiku Romov. Njegova priprošnja in življenjska pot je dokaz neprecenljive Božje ljubezni, ki ne izbira po rasi, kulturi, izobraženosti, ampak po ljubezni do Njega samega.
Izmed tega ljudstva, ki je tako malo poučeno o veri, ki je tako raztreseno po svetu in Evropi, je dozorel prvi priprošnjik. Blaženi Zeferin, ki ni znal, pisati, ki je bil trgovec s konji, ki ni poznal vseh krščanskih naukov, znal pa je moliti, posebno mu je bila pri srcu molitev rožnega venca. Rodil se je v Španiji leta 1861 v družini španskih Romov. V mladosti je živel kot nomadski trgovec s konji. Pozneje se je ustalil v kraju Barbastro, kjer se je tudi cerkveno oženil in se začel vsak dan udeleževati svete maše. Čeprav nepismen, je postal katehist ter je vedno rad pomagal siromašnim romskim rojakom in posredoval v raznih sporih. Ob začetku španske državljanske vojne je želel obraniti nekega duhovnika pred nasiljem republikanskih vojakov, za kar so ga 9. avgusta 1936 kaznovali z ustrelitvijo skupaj s krajevnim škofom in drugimi. Papež Janez Pavel II. ga je 4. maja 1997 razglasil za blaženega.
Blaženi Zeferin, v teh dneh naj se tvoja priprošnja k Vsemogočnemu obrača za tvoje ljudstvo in blagoslov tvojega naroda.
Do poznih nočnih ur so družine prihajale na Brezje. Tu so že prva srečanja z Romi. Na Brezjah je že pravo romsko naselje, ne tako majhno. Vsi prihajajo razigrani, veseli, da se je "dopust" začel. Prvo presenečenje, ob katerem človek začuti delovanje Božje milosti, je bilo pozdravljanje iz vsakega kombija. Nihče ni pozabil na župnika, ki je bil lansko leto z Romi na Brezjah. S kakšnim veseljem so pozdravljali: „Raše / Rašaj, mi smo prišli. Tukaj smo pri Marijici,“ in naslednje vprašanje: „Ali bomo tudi letos imeli procesijo z Marijico?“ Strah je minil, sedaj so na vrsti srečanja. Srečanja, polna blagoslovov, pozdravljanja, veselja. Pred prikolico, kjer je Marijina slika in kip s prižgano svečo, se ustavljajo družine. Pozdravijo Marijico, jo pobožajo, otroci poljubijo. Vsedejo se in sprašujejo. Pogovarjamo se o čudovitih Božjih delih in konkretnem delovanju Božje milosti v našem življenju. Družine se kar menjajo, saj sami pridejo do prikolice, kjer je župnik (rašaj). Tudi večerjo sem dobil. Odličen in pravi ciganski golaž (saj ga je naredila romkinja/ciganka).
In tu je že prva ideja, kaj bomo v teh dneh še posebej naredili. Videl sem mnogo otrok, veliko je tudi dojenčkov. Spominjam se nekaterih mamic, ki smo jih lansko leto z brati frančiškani pri Mariji posebej blagoslovili, ko so pod srcem nosile novo življenje. Letos so k Mariji prinesle svoje otročiče. Pripravili bomo blagoslov otrok in jih izročili varstvu Matere Božje. Še posebej malo Glorijo, ki so jo prinesli z veliko prošnjo na Brezje. Pet mesecev stara s hudo srčno okvaro ... Bolezen se ji vidi, je v Božjih rokah ...
Tudi Romi prihajajo s svojimi preizkušnjami k Mariji Pomagaj.
Marija Pomagaj, prosi za nas pri Bogu.
Blaženi Zeferin, prosi za nas.
Peter Kokotec
Koordinator za pastoralo Romov (romski/ciganski župnik)
Kamp, kot ga vidiš tukaj na Brezjah, je večkrat tudi težka realnost vsakdanjega romskega življenja. V nekaterih romskih naseljih Dolenjske in Bele krajine živijo družine v zelo težkih razmerah. Na tem mestu se nočem niti malo spuščati v razpravo o tem, kdo je za to kriv, ali kaj bi se dalo storiti. Vprašanje, ki se mi ob tem postavlja, je, ali sem se jaz kot duhovnik pripravljen odpovedati udobju župnišča (samostana) in varnosti naših kamnnitih zgradb za Božje kraljestvo. Gre torej za moj odnos do materialnih stvari in popolni odpovedi tem stvarem. Že ko sem zvečer odhajal spat, sem naletel na prvo težavo, kako naj zmolim večerno molitev brevirja, ko pa nimam elektrike (sem se znašel). Umil sem se z mrzlo vodo na nogometnem igrišču iz običajnega "šlaufa" in se spravil spat v prikolico. Romi kar niso mogli verjet, da ne grem spat v hišo, ampak ostajam med njimi. Celo preverili so večkrat. In njihovi komentarji. »Župnik ve, kakšno je naše življenje,« so rekli. Nekdo drug bi rekel, da je to pač način kampiranja ali skavtskega življenja. Temu lahko pritrdim, saj bo zame trajalo samo nekaj dni. Kaj pa če traja vse življenje. Zopet bistveno vprašanje, kaj sem pripravljen storiti za Božje kraljestvo?
Jutro ni bilo nič drugačno kot običajno, razen tega, da sem prvi vstal. Med tem, ko je bilo romsko naselje še zelo spokojno, sem izkoristil naravno svetlobo za molitev in odšel k bratom frančiškanom po elektriko za prenosnika (druga praktična težava, kje dobiti elektriko). Dopoldne sem obiskal vse prispele družine, jih pozdravil, jim zaželel dobrodošlico. Vsako družino sem že povabil na blagoslov otrok, ki ga bomo imeli v nedeljo. Kako se tega veselijo, da bodo otroci blagoslovljeni! Po obisku vseh romskih družin sem se pred prikolico za trenutek usedel. Da se spočijem, saj sem ja med Romi. In pridejo k meni trije otroci. Najprej me učijo govoriti »po romane«, potem pa jim začnem brati svetpisemsko zgodbo o padcu Jerihe, kjer je Bog pomagal do zmage. Beremo v romščini, okrog se zbere približno petnajst otrok. Sledi razlaga zgodbe in kar naenkrat njihova želja: »Pokaži nam kot lani, kako se tisto delo ... na glavi na ustih in na ramenih?« Spomnim se, da je to znamenje križa in se ga učimo kot pri verouku: z desno roko, z dlanjo veliki križ (baro križo), mali križ (tikno križo) nato:
NU IME DADESKERO, ČHAVESKERO I SVETOSKERO DUHOSKERO. AMEN. (V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.) TIKNO KRIŽO KERU ĐOKA: ISTEGNINU PRSTI PO DESNO VA I PE DOTAKNINU ČEKAT, PRSA, LEVO I DESNO RAMENO. (Mali križ naredim takole: s palcem desne roke napravim znamenje križa na čelu, ustih in prsih.) BARO KRIŽO KERU ĐOKA: IZTIGNINDE PRSTI DESNO VA PE DOTAKNINU ČEKAT, PRSA, LEVO I DESNO RAMENO. (Veliki križ naredim takole: z iztegnjenimi prsti desne roke se dotaknem čela, prsi, leve in desne rame.) Ko se to naučimo, koncentracija poide. Dovolj je verouka za sedaj, bo kmalu spet priložnost.
Ves dan potekajo različni pogovori in srečanja. Vprašanja so zelo različna: kdo je lahko duhovnik, kaj pomeni biti škof, koliko se je treba "učiti" za duhovnika, zakaj se duhovnik ne sme poročiti, kaj pomeni bel kruh pri maši, kako naj molim, ali obstaja hudi duh (beng), kaj se zgodi z mrtvimi, kaj naj storimo, če me je strah, ali nas duhovi strašijo ...
Tem neskončno, pogovorov veliko. Največja učilnica je gozd pod drevesi, učenci smo vsi: duhovnik in družina, ki sedi okrog njega. Ali bo kaj ostalo? To pa je v Božjih rokah; če drugega ne, Božja ljubezen vedno deluje. Jutri je Gospodov dan in popoldne blagoslov otrok.
Peter Kokotec
Koordinator za pastoralo Romov
Nedelja, Gospodov dan, ko bi pričakoval mirnost, neko lenobnost, skratka nič posebnega se ne bo dogajalo. Vendar je v lepoto Gospodovega dne udarilo sovraštvo in neodpuščanje. Zamere, ki so tlele kot potuhnjen ogenj, se lahko vsak trenutek razplamtijo. Romi so po svoji naravi zelo čustveni in hitro reagirajo. Sami vemo, da lahko hitre reakcije prinesejo tudi nepremišljena dejanja, ki nam jih je kasneje žal. Takšne stvari privrejo na dan tudi na Brezjah, ko se srečajo različne skupine Romov. Ali smo sposobni te delitve preseči?
Danes prosim Marijo, naj tu pomaga. Naj zavlada odpuščanje in sprava. Če bi požar sovraštva zagorel, ga je težko pogasiti. Tudi na tem mestu je lahko duhovnik tisti, ki pomaga k spravi različnih ljudi. Ali bomo sposobni pri Mariji iti skupaj v procesiji brez sovraštva? Tudi pri civilih (gadže, neromi) ni nič drugače. Zunaj štirih sten in raznih pogledov nadvse prijazni, na zunaj hinavski, znotraj pa polni sovraštva. Sovraštva do bližnjih, do sosedov do različnih ljudi. Zamere nosimo v sebi, Romi jih želijo poračunati. Kaj izbrati? Oko za oko ali ljubite svoje sovražnike? Kako to razložiti, oznaniti, povedati? Rešljiva ali nerešljiva situacija. V teoriji vse lepo, v praksi težko.
Blagoslov otrok je bila priložnost. Nekaj jih je prišlo, manj kot bi pričakoval. Se je splačalo? Vprašanje, ki si ga vedno znova postavljam. Tukaj in kje drugje. Se splača maševati trem ljudem? Se splača spovedati enega. Se splača delati z Romi. Vedno znova je moj zemeljski odgovor: ne, ne splača se, ni plačano, ni odziva, ni ... Vendar že naslednji trenutek Božji odgovor: blagoslov enega otročiča in njegov iskren pogled – neprecenljivo, blagoslov noseče mamice in njena prošnja za zdravje otročiča – neprecenljivo, klici odraslih v romskem naselju, da morajo nekaj vprašati – neprecenljivo. Povabilo na kosilo pri Romski družini – neprecenljivo, branje svetopisemske zgodbe v romskem jeziku z dvajsetimi poslušalci – neprecenljivo ... Ni plačano, je pa izplačano z velikimi znamenji Božje ljubezni. Splača se. Upam, da bo novi dan prinesel pomiritev in lepo procesijo.
Marija Pomagaj, prosi za nas.
Blaženi Zeferin, izprosi nam spravo in mir.
Peter Kokotec
Koordinator za pastoralo Romov
Ves dan je minil mirno, čeprav v pričakovanju večerne procesije s podobo Marije Pomagaj. Kaj nam bo ta večer prinesel, ali bomo zmogli biti drug ob drugem ne glede na medsebojne spore. Ali bo zmagala ljubezen ali bo sovraštvo. Ves dan molim zato. Veliko pogovorov, veliko obiskov, moje prošnje k Mariji pomagaj in blaženemu Zeferinu.
Pridružili so se prostovoljci, ki pomagajo pri delu. Če nas je več, gre lažje. Romi so vsakega lepo sprejeli. Pogovori niso samo o verskih resnicah, temveč o osnovnih življenjskih stvareh. Prostovoljka Sonja je razlagala, kako se kuha, z ženami so si izmenjavali izkušnje. V teh pogovorih je tudi učenje osnovnih veščin. Pogovor teče o otrocih, o zdravnikih in zdravljenju, kako skrbeti za otroke in še mnogo stvari. S hvaležnostjo za vsak pogovor se Bogu zahvaljujem za laike, ki pomagajo tukaj na Brezjah. Ne samo laiki. Ti zavzeti laiki so Romi. Zvesti, dobri in praktični kristjani, ki živijo svojo vero v rednem življenju župnije in celo širše. Ali ni to tudi dokaz, da vsako sejanje čez nekaj časa tudi obrodi sadove.
Bliža se večerna procesija, kdo ve? (ta del prispevka je bil napisan pred procesijo) Tako kot v vsej pastorali, se tudi pri romski pastorali srečujemo s problemi. Ni vse z rožicami postlano, ni tako idealno, kot je velikokrat napisano. Vendar zaupamo. Večerna procesija, ki je bila eden izmed osrednjih dogodkov praznovanja Marijinega vnebovzetja, je bila zelo lepa. Potekala je v lepem vzdušju. Romi so prišli slovesno oblečeni, v najlepših oblačilih, ki so jih imeli s seboj. Vse se je lepo izteklo. Štiri skupine Romov iz štirih krajevno različnih naselij so nosili podobo Marije Pomagaj. Zelo ponosni so bili. Prepevalo se je, molilo – po romane in po gadžikane (po romsko in slovensko). Po prihodu smo imeli katehezo o Jezusovih čudežih in o blaženem Zeferinu. Vsi so prisluhnili. Seveda ni manjkala tudi stroga beseda o tem, da sovraštvo ne spada v človeške odnose. Pravijo, da se je rašaj (župnik) kar razhudil. So razumeli, za kaj gre. Po končani katehezi so vsi prejeli božji blagoslov. Skupno in še posamično. Vsak, otrok in odrasel, mlad in starejši, je prišel po znamenje križa, ki mu ga je duhovnik naredil na čelu in ga s tem še enkrat blagoslovil. Lepo je bilo videti, kako se družine v lepem razpoloženju vračajo v kamp.
Utrujen sem odšel spat upajoč, da bo do jutra nekaj ur počitka. Ob treh sta me zbudila dva Roma, prestrašena, saj se njuni ženi nista vrnili domov. Zvečer sta odšli v casino, pa ju ob treh še ni bilo. Kaj sem hotel? Vstal sem, se usedel v avto in smo odšli reševat problem. Kaj če se jima je kaj zgodilo? Hvala Bogu nič, moža sta ju dobila v casinoju in zadevo hitro zaključila. Odpeljali smo se domov. Seveda je takoj sledil nauk, da igre na srečo ne prinašajo blagoslova, uničujejo družine ... Vsi so razumeli, jaz pa nazaj spat. Mislim, da so imeli še kakšen družinski nauk. Nov dan bo kmalu, nove milosti, novi dogodki. Vse bolj se bližamo prazniku.
Peter Kokotec
Koordinator za pastoralo Romov
Nov dan, nova doživetja, že tudi utrujenost. Skupaj s prostovoljci in duhovnikom Tonetom smo pogumno stopili v kamp. Vsak na svoj kraj. Polni zaupanja, da je božja milost zmagala. Za danes smo blagoslavljali avtomobile in kombije, da bi se varno vozili. Vsak nauk prav pride, tudi o vožnji po cestah. Ves dan je bilo zelo lepo, lahko bi rekli nič posebnega. Romi so se sprehajali po Brezjah, obiskovali milostno podobo, se ji priporočali. Imeli smo molitev za hudo bolnega Rokija (star tri mesece, v bolnišnici), za katero so prosili starši. Rekli so: "Raše, ti moli, ker veš kako, mi ne znamo moliti." In smo molili in prosili. Potolaženi so odšli iz cerkve.
Nekoč mi je Romkinja, ki sem jo vprašal, ali zna moliti, rekla, da je nihče ni naučil. Podobno je bilo tudi danes, ko sem molil, ker "znam" moliti. Vem, da je bila njihova prošnja in molitev neskončno iskrena in lepa, čeprav ne po obrazcih.
Večerna procesija z lučkami, kjer smo sodelovali vsi navzoči je lepo potekala. Spominjam se lanskega leta, ko je pri večerni procesiji nekdo zabrusil: "Kaj greste v procesijo, saj ste včeraj imeli svojo." Imamo mi svojo, oni svojo? Najlepša je skupna, kjer vsi sodelujemo, kjer se vsi čutimo Božje otroke pod Marijinim varstvom. Danes je bilo lepo, celo nekaj vzklikov pri litanijah (prosi za nas) so Romi v procesiji poskušali zapeti. Bogu hvala.
Počasi se poslavljam iz Brezij. Grem v svojo prikolico, kjer bom prespal še to noč. Jutri na praznik je nov dan, prazničen. Bogu se zahvaljujem. Zaupam, da bo vse v redu, zato zaključujem s pisanjem.
Peter Kokotec
Koordinator za pastoralo Romov, romski/ciganski župnik
Če se ne bo ponoči nič zgodilo, je to zadnje pisanje. Zahvaljujem se vsem, ki ste s potrpežljivostjo spremljali ta del pastorale Cerkve na Slovenskem. Namen pisanja je bil v tem, da bi spoznali pomembnost tega pastoralnega dela. Vem, da ima marsikdo slabe izkušnje z Romi, nekateri jih ne marajo. Med Romi je tudi veliko kriminala, slabih zgledov, sovraštva. Je pa tudi veliko dobrih ljudi. Ne eno ne drugo nas ne sme odvrniti od dela za človeka, ne glede na to kakšen je. Tudi meni so (dokazano) pokradli žlebove z župnišča, s cerkve. In kaj zdaj? Gremo naprej. Hvaležen sem Bogu in Božji Materi ter prosim, da bi v Cerkvi na Slovenskem dobili duhovnika, ki bi se ukvarjal samo s to romsko župnijo, ki obsega 10.000 župljanov v preko 160 večjih ali manjših naseljih (katere župnije so tako velike?). Da bi postal vez med Romi in domačim duhovnikom. Dela je veliko.
Hvala:
bratom Frančiškanom na Brezjah
policijskemu vikarju Janku
sodelavcem Marjanu, Sonji, Mitju, Tonetu in Marjanu, ge. Berti ...
vsem policistom na Brezjah, turističnemu društvu in Brezjanom,
vsem molivcem in vsem, ki sem jih pozabil.
Ni nas bilo malo.
Vsem želim blagoslovljen praznični dan Marijinega vnebovzetja.
Hvaljen, dobri Jezus!
Romi in Cigani
smo pri Tebi zbrani,
da Te počastimo,
da Ti izročimo
sebe, svoje brate,
vse zelene trate,
reke in potoke,
starih citer zvoke.
Radi te imamo
Romi in Cigani,
pred oltarjem zbrani.
Vemo, da nas hraniš,
vemo, da nas braniš.
Ti si naš krstni kamen.
Amen. Amen. Amen.
sestavila: Berta Golob
